Pisec več svetov

“Bila je bolj posledica obupa kot prepotentnosti. V Bosni sem pisal. Pisal sem za časopise, za radio. Objavili so mi nekaj zgodb. Ko sem prišel v Ameriko, nisem mogel več pisati v bosanščini. Dobesedno. Usedel sem se, ker sem hotel pisati, pa nisem mogel. To ni bila stvar odločitve. Čutil sem potrebo po pisanju, napisati pa nisem mogel nič. Bil sem navajen s svetom komunicirati prek pisanja, pa nisem našel besed ...” je Aleksandar Hemon leta 2003 pripovedoval novinarju Ervinu Hladniku-Milharčiču, ta pa je to zapisal v spremno besedo k slovenskemu prevodu Knjige mojih življenj (The Book of My Lives), ki je izšla deset let kasneje, v slovenščini pa jo je izdala založba Modrijan.

Naselitevv novem jeziku

Hemona, takrat urednika kulture pri sarajevskem tedniku Dani in pisca kratkih zgodb, je leta 1992 v ZDA za mesec dni “pripeljala” štipendija. Ko se je nameraval vrniti, je v Bosni izbruhnila vojna. Odločil se je, da ostane. Delal je kot natakar, akviziter, knjigarnar, kurir na kolesu, vodja centra za opismenjevanje, pisec prispevkov za mladinski program Radia Sarajevo, učitelj angleščine za tujce ... Na novo se je učil pisati v angleščini in se po treh letih naselil v tem jeziku: svojo prvo zgodbo v angleščini je objavil leta 1995. Leta 2000 je izšla zbirka kratkih zgodb Question of Bruno (Vprašanje Bruna) in osupnila ter navdušila literarne kritike. Pisali so, da njegova angleščina zveni nenavadno sveže in ga primerjali z Josephom Conradom in Vladimirjem Nabokovim, ki sta prav tako v ta jezik zlezla kasneje, se ga priučila in si ga prisvojila. Hemonov kratkoprozni prvenec je bil dolgo na lestvicah najbolje prodajanih knjig, precej hitro so ga prevedli v več kot ducat jezikov.

Preplet avtobiografije in fikcije

“Svežina mojega pisanja je neposredno vezana na jezik. Ne gre za to, da kot tujec pišem v angleščini. Izhajam iz književne tradicije, ki ima drugačen odnos do jezika kot dominantna ameriška književna tradicija. Vzemimo Hemingwaya, ki je njen tipični primer. Pri njem je jezik funkcionalen. Nima razloga, da bi bil poetski. Je samo medij, ki prenaša resničnost. Jaz prihajam od drugod ...”, lahko še preberemo v spremni besedi slovenskega prevoda Knjige mojih življenj, njegove doslej edine “čiste” avtobiografske knjige. Avtobiografskemu se tudi v literaturi ne ogiba, nasprotno: Hemonovega življenja je v njegovih romanih in kratkih zgodbah veliko, prepleta pa ga s fikcijo.

Z drugo knjigo, romanom Nowhere Man: Pronekove fantazije (2002, v slovenščino ga je, kot vsa druga Hemonova dela, prevedla Irena Duša Draž, pri založbi Modrijan pa je izšel 2006), je utrdil svojo prepoznavnost in ugled, svetovno slavo pa mu je prinesel Projekt Lazar (Project Lazarus, 2008 - slovenski prevod je izdala založba Modrijan leta 2010), ki se je prebil v ožji izbor za dve prestižni ameriški literarni nagradi za leto 2008: ameriško državno nagrado za književnost in nagrado nacionalnega združenja književnih kritikov. Zbirka kratkih zgodb Love and Obstacles je izšla leta 2009, štiri leta kasneje pa pride na police Knjiga mojih življenj.

The Making of Zombie Wars (Kako so nastale Vojne zombijev)pa je naslov njegovega letošnjega romana - odlomek je objavljen v vileniškem zborniku.

Seštevek identitet

Ko ga je Ervin Hladnik-Milharčič povprašal o njegovi identiteti, je Hemon odgovoril: “Jaz sem kompliciran.” Je Bosanec, njegovi predniki prihajajo iz Ukrajine, mama je bosanska Srbkinja ... V intervjujih ga večkrat sprašujejo, ali je eden tistih, ki živi ameriške sanje, on pa odgovarja, da se v tem ne najde. V intervjuju z Dijano Matković, objavljenem januarja letos v Sobotni prilogi, je med drugim dejal: “Ob vsakem uspešnem imigrantu obstaja stotine ali tisoče takih, ki gredo skozi ponižanja, rasizem in deportacije. Zgodbo o ameriškem snu zamenjujejo izkušnje imigrantov, katerih življenje je zaznamovano z vsakodnevnim izkoriščanjem. Kdo ve, kako bi bila videti moja ameriška zgodba, če bi bil musliman ali če ne bi bil belec ali če ne bi bil moški? Sprejemam vse, kar se mi je dobrega zgodilo, toda moje življenje ni zgodba o uspehu, temveč samo zapleteno človeško življenje, ki zagotovo ni tipično.”

Aleksander Hemon o sebi pravi, da je pisatelj, ki je hkrati prisoten na obeh obalah književnosti: “Istočasno sem bosanski, ameriški in evropski pisec. To je zelo zanimiv položaj. Je velik privilegij in močna prednost. V meni se prekriva več svetov, iz tega pa poskušam potegniti vse, kar znam.”

MAKSIMILJANA IPAVEC