Veliki poljski pinkponk ali književnost mnogoterih delitev

Kot je v kratkem uvodu napisal Miloš Biedrzycki, ki je antologijo zbral in uredil, je “izbor omembe vrednih pojavov v poljski literaturi zadnje četrt stoletja” močno subjektiven, filtriran skozi osebni okus in sodbe, vključno z razmerjem med poezijo in prozo. Razmeroma objektiven kriterij izbire pa je bil, da avtorji ali avtorice nimajo samostojne knjige v slovenskem prevodu, kar pojasnjuje odsotnost poljskih nobelovk in nobelovcev ter drugih pisateljev in pisateljic, ki so si pridobili zasluženi sloves in priljubljenost v mednarodnem prostoru. Tako med odbranimi ni Czesława Miłosza, Wisławe Szymborske ali Olge Tokarczuk ... “Istočasno so vse v tem izboru predstavljene pisce, vključno z najmlajšimi, že opazili tako bralci kot kritika, o čemer pričajo številne informacije o nagradah in nominacijah v podatkih o avtoricah in avtorjih. Ni mi torej šlo za vzpostavljanje kakšne alternativne ali polemične hierarhije literarnih pojavov - prej sem hotel opozoriti na življenjsko moč in raznovrstnost poljske literature v sedanjem trenutku in spodbuditi k samostojnemu iskanju bralskih doživetij,” piše Biedrzycki, ki je mimogrede sin prevajalke Katarine Šalamun Biedrzycke in nečak
Tomaža Šalamuna, ki, kakor lahko preberemo tudi v kritiškem eseju dr. Zuzanne Sala, je prav tako vplival na mnoge poljske literate.

“Verjamem, da bo teh prevodov vse več in da se bo kulturna izmenjava med našima državama - ki ima že dolgo in častivredno tradicijo - nadaljevala ter prinašala koristi in inspiracije obema stranema,” je prepričan Biedrzycki.

Prav esej dr. Zuzanne Sala, ki spremlja besedila te antologije, pa razkriva zanimive razsežnosti poljske sodobne književnosti in je dragoceno branje tudi za slovenske ljubitelje literature, ki bodo lahko v njem našli marsikatero vzporednico z našim literarnim svetom. Avtorica utemeljuje, da so razne delitve poljske književnosti njena posebnost: politična proti istovetnostni, tematska proti tisti, ki išče formule, prepričevalna proti avtotematski in vse, kar ostaja zunaj teh parametrov. V nadaljevanju objavljamo del eseja v izvirniku, za nadaljnje vznemirljivo branje pa je vredno vzeti v roke antologijo
Wielki ping-pong.

Dr. Zuzanne Sala: Delitve so naša posebnost

Ni priročnika o poljski književnosti po letu 1989. So priročniki o srednjem veku, renesansi, mladi Poljski in medvojnem dvajsetletju, toda sintetična razprava o tem, kar se je dogajalo po transformaciji sistema, še čaka na pravega avtorja. Marsikateri raziskovalec je obravnaval problem na avtorski, konceptualni, karseda niansiran način, ki je odločno takšen, da spravlja v zmedo vsakega bralca, ki poskuša kot neofit zagristi v to temo. Literatura vendar nastaja pred našimi očmi - v takšni situaciji pa bi težko z odločno gesto poenostavili njeno podobo za potrebe priročnika. Bojimo se reducirati število detajlov na tej sliki. To je seveda posledica upravičenih dvomov, toda včasih zaradi vztrajnega niansiranja ne zmoremo posredovati znanja o novi literaturi tako, da bi kdor koli razen fanatikov nišnih založb razumel, kaj se pri tem sploh dogaja. Poseben izziv je predstavljanje te podobe v tujini. Vsakdanja naloga poljske ga literarnega znanstvenika je, da v mislih sestavlja odgovor na standardno vprašanje, ki ga lahko doleti na mednarodni konferenci: “Se pravi, da si raziskovalec poezije iz Poljske? Katerega pa: Szymborske ali Miłosza?” Potrpežljivo in mirno pojasnjevanje, da je položaj obeh nobelovcev v domovini danes, če nič drugega, zapleten, da so z Miłoszem ostro polemizirali, ga metali s piedestala, ga potem z zmernim občutkom cringea zamolčevali, in šele od pred kratkim - če citiramo naslov enega izmed kritiških tekstov Jakuba Skurtysa - Miłosz strikes back. Da ima Szymborska najbrž več oboževalcev v Italiji kakor na Poljskem, čeprav je po zaslugi modne serije znamke oblačil Medicine postala emblem življenjskega sloga. Kadar pa se vrača kot predmet literarne analize, je to prej v preobleki novomaterialistke - kot predhodnica preobrata k stvarem ali kakšnega drugega trenda, ki trenutno ogreva srca preveč k teoretiziranju nagnjenih akademikov. Ampak da jo zares redki sodobni ustvarjalci danes pozorno prebirajo ali štejejo za resno 4 inspiracijo. Tuji literarni znanstveniki pa si nejeverno manejo oči. Poljski literarni znanstvenik mora mirno pojasnjevati, da se naša literatura razvija med drugim po zaslugi konfliktov. Po zaslugi tega, da ne čuti odpora do blatenja svetinj, sporov s slavnimi osebnostmi, ali pa velikopotezno postavlja nove spomenike, neodvisne od tistih, ki so jih zgradile minule avtoritete. Da ne bi bilo tako zanimivo, kot je, če si ne bi skakali v lase. Da nam samo skakanje v lase omogoča, da resno določimo estetske perspektive in postav ke, glede katerih poteka igra. Zato se mora moja - po sili okoliščin nezadostno niansirana in nekoliko okorna - pripoved o novi poljski literaturi opirati na opozicije. Poskušala bom narisati portret okolja, ki ne govori z enim glasom. V katerem se najzanimivejša stališča rojevajo iz najresnejših antagonizmov. Torej nima smisla dekonstrukcionistično razstavljati binarnosti. Tu je Poljska. Ostre delitve so naša posebnost.

Politična proti istovetnostni

Po transformaciji sistema se je poljska literatura za hip počutila podobno kot po pridobitvi neodvisnosti leta 1918 - lahko se je otresla političnih dolžnosti. Ni več veljala delitev na prvi (legalni) in drugi (ilegalni) založniški obtok knjig in prevladal je splošni vtis, da se je zdaj v literaturi končno mogoče ukvarjati z zasebnostjo. Trije Marcini poljske poezije (Baran, Sendecki, Świetlicki) so v Skupni (polfinalni) pesmi (Wiersz wspólny [półfinałowy]) zapisali, da “zunaj za oknom ni za en kurc idej”. To slavje slepila o apolitičnosti literature ali o “koncu zgodovine”, ki ga je podpiral kulturni mainstream, ni trajalo dolgo in po mnenju nekaterih komentatorjev sploh ni izviralo iz naivnega zasuka k individualnemu izrazu, temveč je bilo že v temelju avantgardni poskus razširitve možnosti poljske verzifikacije. S perspektive časa je jasno, da je, ko se je čez leta začela v literaturi kazati nova, polemična težnja k politično angažiranemu pisanju, avtorjem šlo približno za isto stvar kot njihovim predhodnikom. Se pravi za to, da bi pokazali, da je v romanu ali v pesmi dovoljeno vse, da knjiga lahko vključuje razprave o strukturalnih problemih, se spoprime s konfliktom, ki izvira iz razredne analize, in osvetli etične dileme, povezane s trenutnim družbenopolitičnim položajem. Avtorji, ki jih zanima ta način gledanja na 5 možnosti literature, nikakor niso enotna estetska ali generacijska skupina. Nekateri izmed njih so:

Tomasz Bąk, ki z razpotegnjeno ironično-dovtipno pesniško frazo razlaga ekonomske krize;

Konrad Góra, ki zna z anekdoto izraziti etično dilemo, z litanijo pa - analizo razmer, v katerih se je ta dilema porodila:

Joanna Oparek, ki snuje poetično pripoved o odnosih nasilja in poželenja;

Barbara Klicka, junakinje katere se, zafrustrirane zaradi de lovnih razmer v kulturi, odločajo za teroristična dejanja;

Wojciech Kopeć, ki namesto reportaže predlaga poetično montažo, v kateri povezuje zgodovino poljskih stavk s pacifističnimi družbami.

Toda če - kot sta zapisala urednika znane antologije Nabrala se je slina (Zebrało się śliny) iz leta 2016 - “angažirana poezija ni povezana s konkretnostjo nobene posamične izkušnje in nobene posebne istovetnosti”, če prej tvori skupnost “določenih prepričanj” kot “določene izkušnje”, potem je nekaj popolnoma drugega kot poezija, osredotočena na lovljenje konkretne pozicije subjekta, med drugim slam poezija, ki je vse izraziteje prisotna na poljski sceni. Radikalna iskrenost, ki prevladuje v poljski ustni literaturi, temelji predvsem na razkrivanju in pozicioniranju subjekta; analitična moč je v njej uporabljena za analizo “jaza”. Dela, ki izhajajo s slamovske scene (in širše: ki pripadajo predstavljani tendenci), so lahko zelo politično deklarativna - običajno v smislu identitetne politike. Prav tu se njihove poti razhajajo s tem, kar smo še pred kratkim imenovali “angažirana poezija”, čeprav je za neizurjeno oko ta razlika lahko presubtilna, da bi jo sploh zaznalo. •