Vilma Purič: “Pesnice so odprle pot novim utopijam”

TRST > Vilma Purič je zanimivo doktorsko disertacijo predelala v zajetno publikacijo Sodobne tržaške pesnice. V raziskavi se je posvetila slovenskim ustvarjalkam, ki pesnijo v italijanščini, in tudi nekaj Italijankam ter tako opozorila na slabo poznano in manj upoštevano literarno snovanje. Ni se omejila na razkrivanje dela pesnic, temveč utemeljuje tudi teze o ženski ustvarjalni transgresiji, o ženskem preroškem naboju ...

“Težko se prepoznavam v katerikoli vlogi. Stvarem se približam intuitivno, najprej se pojavi občutek, nastane načrt, temu sledi delo, ki postane v določenem trenutku obsesija, nenehno razmišljanje, neobvladljivo pisanje. Če iščem skupni imenovalec svojih izbir, bi rekla, da stoji za njimi kraj mojega otroštva. Preživela sem ga na Trgasci, sredi razkošnega travnika na obrobju Repna. Pot do prvih vaških hiš je bila dolga, izpostavljena ostri burji, pozimi ugreznjena v ledeno temo, ki me je strašila. Ujeta sem bila v strah, osamo, izrinjenost in hkrati uprta v prostranost razgleda, ki je šel do morja. V tem utripu obrobja nastaja moje pisanje.”

“Esejistično pisanje in raziskovanje namenjam skoraj izključno poeziji. Brane Senegačnik je zapisal: 'Poezija pove čisto določene stvari na čisto določen način, a tisto, na kar zares kaže, je vse. Ta vse ni njena vsebina ne oblika, temveč obzorje naše eksistence'. Poezija poimenuje torej celoto bivanja, je tisto jezikovno orodje, ki z malo besedami največ izreka. Ima najbolj razvito zmožnost preseganja, poimenuje položaje, ki so zunaj človekovega miselno-duhovnega obsega, najde besede v tišinah. Svet ne samo obnavlja, ampak ga vizionarsko napoveduje. Veliko razmišljam o poeziji in veliko razmišljam o poeziji pri nas. Slovenski poeziji v Italiji sem posvetila zbirko esejev Pesniki pod lečo in monografijo Tržaške slovenske pesnice. Presenetljiva je vloga poezije v naši obmejnosti, v tem prehodnem pasu, sestavljenem iz vsebin, ki se spodbijajo, prepletajo, povezujejo in spregledajo. V drugi polovici 20. stoletja je v zamejstvu nastal ogromen korpus slovenskih pesniških besedil, ki obsega približno 200 zbirk. Poezija nastaja tako rekoč povsod in vzklije tudi tam, kjer je jezik najbolj ogrožen, kjer izginja, obstaja zgolj kot narečje ali ga celo ni več. S tem mislim na Benečijo, na Rezijo in Kanalsko dolino. Marina Cernetig je v eni od svojih pesmi zapisala, da ustvarja 'pod glasan', s čimer namiguje na notranjo poškodovanost jezika, ki ni zmožen osnovati vseh življenjskih položajev in je izrinjen iz vsakdanje rabe. Kljub temu ne podleže izumrtju ali zatajitvi, ampak teži k izrekanju, poimenuje z zamolki, z nepovedanim in nedorečenim. Tako Cernetigova ne razlaga pojmov, ampak sugerira nekakšna stanja, s to strategijo ustvarja dvojno branje in širi semantični obseg pesniškega jezika.”

“Temeljna značilnost romana Burjin čas je intenzivna vpetost v prostor in čas. Čas je druga svetovna vojna, prostor so Repen, okolica in Trst. Roman izhaja iz zgodovinske determinante, upošteva že modeliran kolektivni spomin na partizanstvo, vendar prikaže dogodke iz ženskega gledišča. Razbolelost v ženskih likih izhaja iz notranje razklanosti: po eni strani rojevajo otroke, po drugi oznanjajo smrt. Razdvojene so med svojo prvinskostjo, ki je zvesta principu natalitete, in vdanostjo moškim domenam. Kljub vsemu s svojo rojstveno etiko, z nagnjenostjo k skrbi do drugega, z odprtostjo do sočloveka zmorejo prerasti, prenoviti, preživeti. Najhujše izkušnje nasilja ne razdrejo njihovega humanističnega etosa. Verjamejo, da zlo v nobenem primeru ne more prevladati in da bo človek prej ali slej poskrbel za skupno dobro. Vsebina romana je vezana na rodbinsko zgodbo mojega očeta, ki se prepleta z usodo kurirke Albine Škabar. Njeno pričevanje je povzel Albin Bubnič, meni pa je svojo hudo izkušnjo sama povedala, ko sem bila še otrok: pri 16 letih je bila zaprta v Rižarni, izkusila je najhujša mučenja, z nohti izpraskala svoje ime na steno celice in preživela. Roman Brez zime je dvojček Burjinega časa. Nacionalnost, etnična pripadnost, prostorska določenost stopijo v ozadje, v ospredju pa ostane zlo, ki doseže skrajne lege. Bolečina ne prihaja od zunaj, temveč od znotraj, vodi v neobvladljivo kolesje, je ličinka, zasajena v duši, ki se širi in razpira krila. Glavna junakinja je Lana, ujetnica svojega notranjega prostora, ki se ne more dokopati do lastne esence, ne uspe izdelati svojih nazorov o bivanju in sprostiti domišljije. Živi po vnaprej določenih shemah, ki jih posredujejo šola, prijateljica, mama, televizija ... Zato so njena doživetja nepopolna. Nobena slika ne ustreza pričakovanju. Prostor strahu se iz dneva v dan veča, ljubezen drugih je ne reši.”

“Predvsem pa v njem živim. Živim ga z notranjo prostostjo. Nisem izkusila zatiranja slovenščine, že dolgo se v njej ne počutim ogroženo, nimam občutka manjvrednosti zaradi manjšinske narojenosti, v številčni majhnosti vidim kvečjemu prednost, večjo svobodo izrekanja sveta. Zaupam mu, natančno poimenuje moj svet in ga celo posreduje drugim. Čutim, kako utripa v meni, in vem, da je veliko večji, kakor si lahko predstavljam, njegovi pomeni so obširnejši, v njem govori že pozabljena davnina in v njem se že rojeva prihodnost. Ujet je v neštete dogovore, ukalupljene izreke, ponavljajoče se vzorce in kljub temu odprt nepredvidljivosti življenja.”

“Nisem med prvimi, ki je književni jezik odprla različnim jezikovnim registrom. Ob slovenskem narečju vključujem še zapise v italijanščini in italijanski tržaščini. V osrednjeslovenski književnosti se je vnašanje zapisov drugih jezikov pojavilo kot eksperimentalna težnja modernizma. Tomaž Šalamun je bil v tem verjetno začetnik. Pri meni ne gre za iskanje inovativnih pristopov, pač pa za poskus verodostojnega označevanja jezikovne danosti prostora. Sicer pa v tržaškem literarnem kontekstu predstavlja dialektalno ustvarjanje specifiko, ki je od 19. stoletja organizirana podmnožica literarnega sistema. Vpleta ustvarjalce, kritike, urednike in založnike. Narečni pesniki so deležni pri bralcih in kritikih nezanemarljive pozornosti. Gre za v literaturi pomembna imena, kot so Virgilio Giotti, Carolus Cergoly, Anita Pittoni, nenazadnje slovenska narečna pesnica Marija Mijot, ki je leta 1962 izdala pesniško zbirko Souze jn smeh. V svoji knjigi obravnavam obe narečni pesnici, ki sta s svojim pisanjem presegli vsebinske obrazce, vezane na etnografsko motiviko, družabno šaljivost, nacionalno angažiranost in v verzih uveljavili individualne vsebine in izvirno poetiko. V poeziji sodobnih avtoric je večjezičnost uveljavljen način pisanja: Elena Cerkvenič je v zbirko Sapor di.vini vključila kar nekaj slovensko-italijanskih pesmi. Za Sanjo Širec pesniški jezik ni identitetno določilo, ampak je 'poliglot', torej odprt kontaminaciji drugih jezikov: hrvaščini, italijanščini, nemščini, angleščini ...”

“Bolj kot poznavanje jezikovnih pravil me v sodobni družbi skrbi površen odnos do jezika, osredotočen na golo komunikacijo in prilagojen ustaljenim ponavljajočim se vzorcem. Ko razmišljam o mladih, se sprašujem, ali jim odrasli res nudimo orodje, s katerim bodo dostojanstveno vstopili v prihodnost. Gre za generacijo Z, za net-generacijo, ki živi pod stalnim nadzorom. Vse, česar se mladi lotijo, je vodeno in usmerjeno (vodeno branje, usmerjeno pisanje, simulacije preverjanj in podobno). Svet se jim zdi zato brez možnosti, jim ne daje glasu. In brez glasu ni jezika. Hkrati je to generacija, ki ima pred sabo zahtevne naloge, soočala se bo z osnovami preživetja, morala bo predrugačiti družbeno-ekonomski sistem v luči trajnostnega razvoja. Italijanski filozof Umberto Galimberti ugotavlja, da je to prva generacija v Evropi, ki bo prihodnost delila s priseljenci, ki imajo v sebi težke preizkušnje, izostreno zavest in močno življenjsko silo. Nimam recepta, kako biti kos izzivom časa. Lahko povem svoje prepričanje: jezikovna kompetenca je temeljna za človeka. Z jezikom spoznavamo sebe in si zamislimo svoj položaj v svetu. Človek z dobrim jezikom je človek z odprto zavestjo.”

“Ne verjamem, da je koronačas ustvaril kakšnega bralca. Mogoče je tistim, ki jim je branje strast, odmeril več časa. Meni ga je. Če ostanem pri poeziji: od tega, kar sem prebrala, bi izpostavila slovensko poezijo najmlajših avtorjev, rojenih v osemdesetih in devetdesetih letih. Prepričala me je s širjenjem etike in z iskanjem neke nove govorice, ki bi ustrezno poimenovala svet odtujenih, tistih, ki odstopajo od ustaljenih družbenih navad. Gre za govorico, ki presega antropocentrizem in se približa tudi drugim zemeljskim bitjem. Vzornik jim je pesnik Jure Detela, njegov opus sem doživela skozi razlago in uredniško delo Miklavža Komelja. V kronološki razporeditvi pesmi je začrtan razvoj pesnikove duše, ki je bila preveč odprta do drugega, potencirano občutljiva do drugačnega in v svoji ranljivosti ganljiva.”

“Knjiga Tržaške slovenske pesnice je nastala iz občutka, da ostaja pisanje žensk zunaj na obrobju, njihova dela se obravnavajo v sorazmerju do vrstnikov, pri čemer se premalo upošteva ženska avtentičnost. Hkrati sem izhajala iz prepričanja, da razlika (spolna, narodna, generacijska) obogati literarno ubeseditev z alternativnim pogledom na svet. V svojih razčlenitvah sem izhajala iz dveh teoretičnih izhodišč: upoštevala sem sodobne feministične literarne teorije in prostorski način raziskovanja. Pretresljiva in težka je bila za pesnice pot ustvarjanja. Ljubka Šorli je najboljše delo Venec spominčic možu na grob objavila leta 1957 v samozaložbi. Anita Pittoni je občutila zapostavljanje zaradi spolne narojenosti že kot dekletce, po očetovi smrti ni mogla nadaljevati študija, namenjenega le bratoma. Po vsem, kar je naredila na različnih področjih (ob pisanju je ustanovila tekstilno podjetje, v Torinu urejala žensko revijo, po vojni je vodila založniško hišo), jo je kulturni Trst zavrgel, umrla je v osami. Irena Žerjal je razvoju ženske misli in iskanju primernega izrekanja posvetila celotni opus, pisala je vse življenje, vendar je večino pesniških zbirk objavila v samozaložbi. Izide njenih del so spremljale negativne kritike, očitali so ji nepovezanost misli, razpršenost vsebine, nepravilno rabo besednih pomenov, jezikovne netočnosti in podobno.”

“Bolj kot nase, se nadejam, sem opozorila na razvoj ženskega pesništva v Trstu in pesništva slovenskih avtoric v Italiji od konca druge svetovne vojne do današnjih dni. Da sem pokazala, kako pesnice s svojega ženskega obrobja zmorejo preseči vsakovrstne meje, izraziti prehode, zbližati nasprotja in ustvariti celo utopične vizije sveta, v katerem prevladajo vrednote sočutja, sobivanja, skrbi za drugega. In kaj so naredile pesnice? Spraševale so se o možnostih ženske govorice, prenesle etiko skrbi iz zasebnega v javni prostor, upesnile relacijski jaz, ki se samooznačuje v odnosu do drugega. Prenovile so pojem natalitete, ki ni le biološka danost, ampak duhovna moč, vodi v prenovitev, spremembo, premik. Skratka: odprle so pot novim utopijam. Ravno zaradi tega predstavljajo alternativo modernističnemu nihilizmu. Vključitev šestih italijanskih pesnic je vodilo vprašanje, ali so pesnice presegle etnične zamejitve in v ubeseditvah ženskosti našle simetrično govorico. Opazne so skupne vsebine in oblikovne izbire. Še več: italijanska pesnica Gabriella Musetti je v svojih raziskavah o izkušnji meje izpostavila etnično hibridnost tržaškega prostora in vanje vključila tudi slovenski element.”

“Avtorice slovenske narodnosti, ki se odločajo za italijanščino, obravnavam znotraj prostorske dimenzije, kar pomeni, da sem v besedilih opazovala predvsem njihov odnos do pokrajinarske danosti. Izbira jezika drugega vpliva na vsebino in obliko. Nekatere se v svojem pesniškem ustvarjanju izognejo narodni problematiki in v krajevnih opisih izpostavljajo tiste sestavine, ki soobstajajo v različnih etni- čnih literaturah. Druge poudarjajo tezo, da iz oddaljenosti laže opisujejo izkušnjo prednikov. Vse svojo izbiro utemeljujejo s prepričanjem, da se tako širi možnost srečanja in sobivanja z drugim. Z oblikovnega vidika je opazen racionalnejši pristop do jezika, poezija postane premišljen konstrukt. Goriška pesnica Claudia Voncina omeji pesmi na nekaj kratkih verzov, ustvarja v količinsko zreduciranem razponu besed, omejenih na golo sporočilo, ogiba se dekorativnih prispodob. Njen slog je besedna ustvarjalka Isabella Flego imenovala 'stile poetico sospeso' (zadržana poetika), pesnica sama pa 'la mia parola lieve' (moja lahna beseda). Beneška ustvarjalka Antonella Bukovaz svojo izbiro italijanščine imenuje izdajstvo in piše: 'ti ho attraversata per tradirti' (preko tebe sem šla in te izdala). Dojeti hoče, kako trajen je prestop v drugi jezik, kako italijanščina prekrije izvorno govorico, kako izbriše prvotne zvoke bivanja. Po eni strani si želi, da bi slovenščina v njej ugasnila, po drugi strani nenehno išče pot do nje: 'lavori come un rumore di fondo' (deluješ kot glas iz globine). Literarna večjezičnost je razširjen pojav obmejne stvarnosti, ki razdvaja literarne raziskovalce. Odprto ostaja predvsem vprašanje: je večja svoboda v ohranjanju svojega ali v prestopanju v jezik drugega? Izginjanje, zanemarjanje, zatajitev, zapuščanje slovenščine me vedno prizadenejo. Sama izberem slovenščino.”

“Ah, seveda! Ljubezenski roman ...”

BREDA PAHOR, Primorski dnevnik

FotoDamj@n