Visoka majhna pesem
Josip Osti, izjemno plodovit pesnik in prevajalec, ki se je pred debelima dvema desetletjema najprej naselil v Kosovelovem Tomaju in kmalu zatem še v novem jeziku, sloves vrhunskega slovenskega pesnika utemeljuje tudi z novo zbirko haikujev Majhna pesem, izdano pri založbi Pivec.
TOMAJ > Josip Osti, leta 1945 rojen v Sarajevu, se je najprej uveljavil kot bosanski pesnik in literarni urednik. Tedaj je ustvarjal v “jeziku spominov”, kakor danes imenuje bosanščino hrvaške provenience, zadnjih dvajset let pa poezijo piše izključno v slovenščini.
Letos je praznoval jubilejnih 70 let in se bil obenem primoran spopasti s hudo boleznijo, kakor pristen človek besede pa varno zavetje še zmeraj najde v književnosti, naj jo ustvarja ali pa jo kot poklicni bralec preučuje - med drugim je tudi pronicljiv esejist.
Naj ustvarja to ali ono, zmeraj je trden most med jeziki, narodi, takimi in drugačnimi drugačnostmi.
V njegovi pesniški delavnici na Krasu so se sprva rojevale daljše pesmi, strnjene, izklesane iz enega samega kosa, prav nič razčlenjene v kitice, nakar je Osti plaz svojih besed zajezil, ga začel loviti v že na prvi pogled povsem drugačen haiku, to kratko, sila zgoščeno japonsko pesem s sedemnajstimi zlogi, simetrično razporejenimi v tri verze: v prvem in sklepnem se naseli pet zlogov, v sredinskem pa sedem.
Haiku v sebi nosi “krhko podrhtevanje sveta in narave, reminiscence ali refleksije, ki kot da polzijo skozi (pre)ozko grlo peščene ure, v katerem le-ta mimobežja otrpnejo v neizbežni, mnogokrat tudi strašljivi lepoti,” v spremni besedi k novi Ostijevi zbirki ugotavlja njegov prekmurski pesniški tovariš Milan Vincetič. Ocenjuje, da med Ostijevimi novimi haikuji izstopajo “zlasti murnovsko-kovičevski krokiji zime” - bleščeče beli sneg, ki se nežno usipa na mnogih straneh nove zbirke, povezuje dve veliki temi Ostijevih pesmi, pa tudi poezije nasploh: ljubezen in minljivost.
Novi haikuji, posvečeni “Urški in njeni beli zlati prinašalki Snežki”, na naslovnici okrašeni z akvarelom Metke Krašovec in razporejeni v štirinajst tematsko zaokroženih sklopov, segajo od zanosnega ljubezenskega izpovedovanja - “Tvoja mrzla dlan / me - z dotikom kože / pod srajco - greje.” - do temneje obarvanih refleksivnih zapisov: “Staram se. Vse več / je mojih spominov pod / visokim snegom.”
Tudi ljubezen je umrljiva, to že, vendar ji vsaj za življenja nič ne more do živega. Vsaj nič od zunaj: “Ljubezen je kot / sneg čista. Umaže se / lahko le sama.” Kadar nas čvrsto poveže, pa je najmogočnejša trdnjava: “Ni se ustavil čas. / Le midva - dva kazalca, / se poljubljava.”
Nova zbirka ima pravzaprav zavajajoč naslov. Haiku je resda majhna pesem, vendar se v rokah velikega pesnika mahoma razcveti. Osti s haikuji rokuje mojstrsko, z njimi zmore vse mogoče: spleta vezi s svojimi mrtvimi predniki, opeva tomajsko jutro in sonce na Krasu, upesnjuje harmonijo z živalskim svetom, v natančno odmerjene zloge lovi večnost trenutka, pokleka pred drobnimi, celo najdrobnejšimi trenutki življenja, neprecenljivimi prav zavoljo svoje minljivosti: “So dnevi, ko je / zame vsaka snežinka / visoka pesem.”
Ne preseneča, da je za moto zbirke vzel besede estonskega književnika Jaana Kaplinskega: “Moje pesmi mnogokrat niso pesmi; so deli neke dolge ljubezenske izjave svetu, dolg pesniški seznam ljudi in stvari, ki jih ljubim.”
ANDRAŽ GOMBAČ
