Vito Taufer: “Zame je najbolj katarzičen smeh”

KOPER > Vito Taufer je s svojimi predstavami pomembno sooblikoval tudi zgodovino Primorskega poletnega festivala, ki je pripravil predsinočnji pogovor z njim. V dveh desetletjih in pol je na festivalu gostovalo sedem Tauferjevih uprizoritev, kot režiser pa je podpisal štiri festivalske koprodukcije: Burko o doktorju Petelinu (1999), Čakajoč Godota (2003), komedijo Volpone ali Lisjak (2004), leta 2001 pa Goldonijeve Primorske zdrahe, s katerimi se v teh dneh spet srečuje. Pod naslovom Barufe - besedilo je po Goldonijevih motivih napisal Predrag Lucić - bo predstava premierno zaživela 21. junija na koprskem Martinčevem trgu, v njej pa bodo nastopili igralci vseh treh primorskih gledališč in njihovi kolegi iz Mestnega gledališča Pulj.

Z Razrednim sovražnikom je Taufer, takrat sveži diplomant Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, sprožil revolucijo v slovenskem in jugoslovanskem gledališkem prostoru. “To režijo v Slovenskem mladinskem gledališču sem dobil slučajno,” je predsinočnjim, na pogovoru v Gledališču Koper, pojasnil predsednici društva Primorski poletni festival in novinarki Radia KoperNevi Zajc.

Kot je povedal, s svojo prvo profesionalno predstavo ni želel ponavljati floskul, v gledališkem izrazu se je hotel približati resničnosti. Želel je nazorno pokazati, “da je resnica tega sveta golo nasilje, za katero v tistem hipu ni bilo nobene pametne alternative. Hoteli smo, da bi bila predstava čimbolj igralsko prepričljiva.”

Kritika, tudi mednarodna, je v Razrednem sovražniku hvalila naturalistično igro. In ta je šla zelo daleč - najdlje na gostovanju v Beogradu, ko jeMiloš Battelinorazbil arkadoŽeljku Hrsu.In čeprav se je Vitu Tauferju zdelo, da je takrat predstava postala še bolj živa in dobila neko drugo dimenzijo, se je odločil, da se takega teatra ne gre več: “Kri mu je brizgala iz glave, videti je bilo grozljivo, čeprav ni bilo nevarno. V tistem hipu sem si rekel, da bom s tem končal in že v naslednji predstavi stopil v pravljične svetove ter se nekaj časa ukvarjal predvsem z vizualnim gledališčem.”

Od leta 1982 se je podpisal pod več kot 100 predstav, mnoge od njih je režiral tudi v primorskih gledališčih. Največ v novogoriškem, kjer je leta 1995 režiral eno najbolj kultnih predstav tega gledališča, Ionescovo Plešasto pevko. Med avtorji, ki so mu ljubi, so tudi Shakespeare, Molière in Beckett. Pravi, da pri delih tistih avtorjev, ki jih ima še posebej rad, prej ali slej dobi občutek, da govorijo skozi njega: “Sicer pa režiser vedno uprizarja svoj svet. In jaz uprizarjam to, kar se dogaja meni in v meni.”

Kot je še povedal, rad režira za čim širše občinstvo, “za stare, mlade, izobražene, neizobražene.” Po njegovih besedah ima občinstvo pravico, da se pride v gledališče tudi zabavat: “Nekoliko plehko se mi zdi razmišljanje, da mora gledališče človeka zbuditi. Zdi se mi, da so ljudje čisto dovolj budni in se dobro zavedajo, kje živijo in s koliko denarja morajo preživeti mesec. Gledališče jim lahko da več od tega. Lahko jim odpre obzorje, tudi skozi komedijo. Zame je smeh najbolj katarzičen in osvobajajoč.”

MAKSIMILJANA IPAVEC