Vizija, ljubezen in strast
Ko je vodil Triglav film, je odprl vrata tujim koprodukcijam, v njegovem času so bili posneti najboljši slovenski filmi, Piran je postal filmsko mesto, na Fornačah so postavili filmske ateljeje, v Slovenijo je pripeljal režiserja Františka Čapa ... Pa vendar Branimir Tuma v kolektivnem spominu nima mesta, ki bi si ga zaslužil. Pomen njegovega dela je javnosti približala razstava Piran v filmu, ki sta jo v sodelovanju pripravili Slovenska kinoteka in Obalne galerije, Radovan Čok pa je o njem za Televizijo Slovenija posnel dokumentarni portret.
PIRAN > “Če danes izrečeš to ime, si nehote sentimentalen. Je legenda slovenskega filma; človek, ki je slovenskemu filmu postavil bazo, iz katere so nastali naši najboljši kinematografski izdelki, v dokumentarnem portretuBranimir Tuma pove Demeter Bitenc, igralec, ki je nastopil v približno 180 filmih, tudi številnih koprodukcijah - filmskih sodelovanjih s tujimi ekipami, za katera je bil zaslužen Branimir Tuma (1904-1991).
V času Tumovega vodstva so bili pod okriljem Triglav filma med drugim posneti Čapovi filmi Vesna, Ne čakaj na maj, Trenutki odločitve, Špijon X-25 javlja, Naš avto,Dolina miru in Balada o trobenti in oblaku v režiji Franceta Štiglica, Kosmačev Dobri stari pianino, Tri četrtine sonca in VeselicaJožeta Babiča, Hladnikov Ples v dežju, Pretnarjevi Samorastniki ...
Poslovna žilica in občutek za film
Eden od desetih otrok politika, odvetnika, jezikoslovca in publicista Henrika Tume (1858-1935) in njegove žene Marije Gianole (1877-1928), se je rodil v Gorici; film je razumel kot industrijo, obenem pa ga je ljubil.
Kot izvemo v dokumentarnem portretu, ki ga je za TV Slovenija posnel Radovan Čok, je Tuma premogel svojevrstno kombinacijo poslovne žilice in občutka za filmsko umetnost. Diplomant dunajske visoke ekonomske šole je pred drugo svetovno vojno skrbel za komercialne posle v družinskem podjetju Bratje Tuma. Leta 1950 je postal komercialni, dve leti pozneje pa generalni direktor Triglav filma, ki takrat ni imel več v celoti zagotovljene državne pomoči.
Rešitev za negotov finančni položaj pa tudi razvoj slovenske filmske industrije, ki je bila takrat še v povojih, je Tuma videl v koprodukcijah in v ponujanju uslug tujim producentom. In tako je v “najbolj svinčenih časih” na stežaj odprl slovenske filmske in dejanske meje: v Piran pa tudi na druge lokacije je pripeljal filmske ekipe iz Evrope in Amerike. Te niso prinašale samo takrat tako zaželenih deviz, marveč tudi dragoceno znanje. S sodelovanjem pri koprodukcijah so izkušnje pridobivali tudi slovenski filmski delavci in se vzpostavljali in razvijali filmski poklici, leta 1959 so odprli “slovenski Cinecittà”, filmske ateljeje na Fornačah ... “ Po vojni je prišel Na svoji zemlji, orjaški hit, ki je izgledal fantastično in še vedno izgleda. Po njem Kekec - izgledal je fantastično, še vedno izgleda. Potem sta prišla dva Štigličeva poloma: Trst in Svet na Kajžarju. Zdelo se je, da se slovenski film razvija nazaj in ne naprej. In Tuma je lahko ugotovil le, da sta bila prva filma začetniška sreča, da bo treba slovenski film začeti znova, zato je pripeljal češkega režiserja Františka Čapa,” v dokumentarnem portretu pove Marcel Štefančič jr., eden od številnih sogovornikov, ki so Čoku pomagali izrisati portret človeka, brez katerega bi bil slovenski film zagotovo drugačen.
Dokumentarni portret, ki so ga predpremierno pokazali ob zaključku razstave Piran v filmu, je nastal v produkciji TV Slovenija, v seriji Pozabljeni.
Skromen in svetovljanski
“Bil je asket, tako kot njegov oče. In svetovljan. Tako je bil vzgojen, ni mu bilo do promocije, živel je zelo skromno. Za seboj je pustil veliko delo,” pravi Radovan Čok in dodaja, da je imel za film na voljo sorazmerno malo dokumentarnega materiala, fotografij, denimo, skorajda nič:: “Filmi so na srečo ohranjeni, sicer ne v najboljšem stanju, ker nihče zares ne skrbi za to, da bi jih lahko videli takšne, kot so bili posneti.” Na vprašanje, zakaj smo Tumo pozabili, pa Čok odgovarja, da verjetno zato, ker so bili za nekatere prav koprodukcije njegov največji greh, drugi vzrok pa je klasično slovensko zelen - zavist.
Branimir Tuma je namreč imel vse, kar je potrebno za razvoj slovenskega filma: vizijo, ljubezen in strast. Od visokih standardov in velikih pričakovanj ni odstopal, zavedal pa se je tudi, da je treba vlagati v kadre, izobraževanje, pa tudi v tehnično infrastrukturo.
MAKSIMILJANA IPAVEC
