Vladimira Spindler, prapravnukinja Zofke Kveder, in njen film Geni mojih otrok

Vladimira Spindler je dokumentarec Geni mojih otrok začela snemati leta 2017 po spominih svoje prababice Mire Škrinjarić, hčerke Zofke Kveder. Film skozi intimno in vizualno bogato pripoved povezuje štiri generacije ustvarjalnih žensk v avtoričini družini. Zgodba dokumentarnega filma Geni mojih otrok se začne z Zofko Kveder, pisateljico, publicistko in eno od prvih bork za ženske pravice, ki je bila s svojim delom in življenjskim nazorom daleč pred svojim časom. Njeno nasledstvo nadaljuje Sunčana Škrinjarič, ena od najbolj priljubljenih hrvaških otroških pisateljic svojega časa. Tretja v nizu je Sanja Pilić, izjemno popularna in večkrat nagrajena hrvaška književnica in hkrati mati Vladimire Spindler, priznane fotografinje in režiserke, ki krog štirih generacij ustvarjalk tudi zaključuje. Njen film skozi intimno in vizualno bogato pripoved gledalcu razkriva, kako vse ženske v njeni družini poleg umetniškega talenta povezujejo tudi nesrečni odnosi z moškimi in težke bitke mater samohranilk za eksistenco in priznanje.

Ko so vse ženske
polne ognja…

Dokumentarec Geni mojih otrok je tenkočutna, iskrena in topla zgodba o več generacij žensk v njeni družini – v njem svoja razmišljanja in spomine poleg že omenjene Sanje Pilić delijo še avtoričina prateta, plesna pedagoginja Tihana Škrinjarić, in Maša Rehak, hčerka Vladimire Spindler -, ki hkrati razkriva težavnosti emancipacije v vseh zgodovinskih obdobjih. “Film sem pripravljala skoraj deset let, in to z ženskami, s katerimi sem si zelo blizu. Nisem imela lahke naloge. Treba je bilo najti način, kako njihove pripovedi povezati in skrajšati, saj bi lahko praktično o vsaki naredila svoj film,” je priznala Vladimira Spindler v pogovoru z Nadino Štefančič iz Kinoateljeja. “In vse te ženske so polne ognja, ki ga je bilo treba na nek način voditi,” je še dejala. Na vprašanje, kako je med snemanjem filma postavljala meje sama sebi, pa je odgovorila: “Ni mi bilo težko biti iskrena, saj sem vedno iskrena. Pomembno mi je bilo tudi, da ženske iz moje družine iskreno odgovarjajo na moja vprašanja. Toda nekaterih stvari v film vseeno nisem želela vključiti. Znam razlikovati med intimnostjo filmskega zapisa in zasebnostjo,” je izpostavila in namignila na velikokrat zapletene in tudi zelo boleče odnose med materami in hčerami v družini.

Nas določajo geni
ali lastne odločitve?

Skozi film se kot univerzalno vzpostavi vprašanje, ki preseže zidove družinskega stanovanja v Hebrangovi ulici v Zagrebu, doma družine vse od leta 1926: v kolikšni meri nas določajo geni in v kolikšni lastne odločitve? Film tako postane svojevrstna terapija režiserke, poskus, da bi razumela preteklost in svojim otrokom dala zapuščino, ki bo osvobojena bremena predhodnih generacij. Toda, kot ugotavlja avtorica, se moramo vseeno vrniti v preteklost, da bi razumeli, kdo smo in kje smo bili, če želimo razmišljati o prihodnosti. Prav zato so Geni mojih otrok veliko več kot le družinska kronika: gre za močno zgodbo o ženski emancipaciji skozi različna zgodovinska obdobja. Usoda Zofke Kveder, ki je morala zaradi nesprejemanja ženskih pisateljic pogosto pisati pod psevdonimom, je sicer oster kontrast današnjemu trenutku, a film subtilno prikazuje, kako se bitke za žensko neodvisnost še vedno bijejo, le da na drugačnih frontah. Prav avtentičnost in intimnost filmskega zapisa gledalca globoko pretresejo; čeprav je v ospredju specifična zgodba družine, po drugi strani odpira tudi univerzalne teme, kot so družinski odnosi in iskanje lastne identitete, ki so blizu vsem.