Voda, obrazi in narava
V Mestni knjižnici Izola je do konca avgusta na ogled prva razstava domačinke Sonje Gombač. Upokojenka, ki kot ljubiteljska ustvarjalka tudi pesni, se kot slikarka odlikuje zlasti s simetrijo, ugotavlja likovni kritik Dejan Mehmedovič: “Simetrija sodi med izhodiščne postulate estetike, estetskega kodeksa, zato njena dela vsekakor opredeljuje pojem lepote.”
IZOLA > Leta 1956 v Izoli rojena Sonja Gombač je pred petimi leti v samozaložbi izdala svoj pesniški prvenec V valovih življenja, prav pesmi pa so jo pripeljale tudi do likovne umetnosti. Zbirko je namreč sama opremila z risbami, po svinčniku in barvicah pa je preizkusila še čopič. V ateljeju z akrilnimi barvami najraje slika vodne površine, portrete in naravo, zlasti živo. S prodajo svojih del bi rada pomagala zavetiščem za živali.
Svojo prvo razstavo, ki je na ogled v izolski knjižnici, je naslovila Ljubkost rastlinja. Na ogled je postavila slike, iz katerih se pokažejo obrazi in pravljična bitjeca. “Vsak človek v teh slikah vidi nekaj drugega,” pravi avtorica. “Slike prihajajo iz moje duše, iz meditacije. Medtem ko slikam, meditiram. V mislih imam vedno zelo žive, pozitivne barve. Te barve s čopičem prelijem v slike. Včasih že na začetku vem, kaj bi rada naslikala, včasih pa me barve in čopič odpeljejo čisto drugam, in končna slika je drugačna od tiste, ki sem si jo zamislila.”
V njenih delih, sorodnih naivnemu slikarstvu, tudi umetnostni zgodovinar in likovni kritik Dejan Mehmedovič opaža večpomenskost: “V kalejdoskopsko pisanih vzorcih in metamorfozah lahko razbiramo celo prizore žanra in v antropomorfnih oblinah ženskega fizisa odkrivamo lepoto. Vsekakor so te podobe precej nasičene, polne oblik in znamenj. Posebej izrazno pa je v teh slikah izpeljana 'učinkovina kolorita'.”NR