“Naj živi slika!”
Razstava Slikarstvo zdaj! The Painting Now! je povezala severno in južno Primorsko: dela 13 slikark in slikarjev so bila maja na ogled v Mestni galeriji Nova Gorica, poleti pa se isti umetniki z večjimi slikami predstavljajo v portoroškem Monfortu.
PORTOROŽ > Medtem ko se v Kopru na Majskem salonu Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) sprehajamo med 87 risbami in kipi, so v Portorožu do 29. avgusta na ogled večje slike 13 umetnic in umetnikov, ki jih je izbral Andrej Medved.
Na predvečer jubilejnega dneva državnosti je sodelovanje institucij opisala Mara Ambrožič Verderber, v.d. direktorice Obalnih galerij Piran. Opozorila je še na ličen spremni katalog, ki sta ga uredili Pavla Jarc in Tatjana Sirk, oblikovala pa Duška Đukić.
Leto rojstva ni bistveno
Kurator Andrej Medved se je zahvalil Tatjani Sirk, ki se je izkazala tudi pri zapleteni postavitvi slik v nekdanjem skladišču soli. Kakor ob novogoriški razstavi je poudaril, da je na ogled dal svoj, osebni izbor, kakor to počnejo tudi njegovi kolegi. A sam se noče omejevati na letnice rojstev umetnikov, saj se rado izkaže, da nekateri, ki sodijo v izbrano generacijo, ne ustvarjajo več, medtem ko marsikdo starejši še niza zanimiva dela.
Medved se je osredotočil na zadnje leto - ugotavlja, da je za slikarstvo prelomno, ne samo pri nas, ampak širom po svetu. Na razstavo Slikarstvo zdaj! The Painting Now! je uvrstil dela slikark in slikarjev, ki po njegovi oceni predstavljajo vrhunec ustvarjanja tu in zdaj. Trinajsterico sestavljajo Suzana Brborović (Kranj, 1988), Nina Čelhar (Postojna, 1990), Matej Čepin (Celje, 1977), Barbara Drev (Slovenj Gradec, 1986), Marko Jakše (Ljubljana, 1959), Staš Kleindienst (Ljubljana, 1979), Robert Lozar (Novo mesto, 1967), Ira Marušič (Koper, 1989), Katja Pál (Murska Sobota, 1979), Miha Štrukelj (Ljubljana, 1973), Maruša Šuštar (Kranj, 1977), Joni Zakonjšek (Koper, 1974) in Nika Zupančič (Ljubljana, 1978).
Četudi se ni omejeval na generacijsko pripadnost, kuratorja veseli, da se na razstavi predstavlja veliko mladih: “Najstarejši je Marko Jakše, ki pa je genij, poleg tega vsak dan slika nove in nove podobe. Malo se tudi zafrkava, kakor gledalec opazi na sliki ob vhodu v Monfort.”
Medved je pred sedmimi leti kot kurator razstave Sodobno slovensko slikarstvo - prve generacije po letu nič v Cankarjevem domu, na katero je uvrstil osem umetnic, ugotavljal, da se v tem tisočletju slikarstvo vrača v prvi plan. “Ne samo pri nas, to je splošni trend. Končno je medijska umetnost, ki je dvajset let vladala tudi v Moderni galerija, potegnila kratko. Slika je živa,” je poudaril v Monfortu in za slikarjem Živkom Marušičem vzkliknil: “Naj živi slika!”
Razkrivanje labirinta
V katalogu Medved ugotavlja, da slikar ali slikarka dandanes “ne gradi na linearnosti, ki bi naš pogled usmerjala strogo v vertikalno ali horizontalno gledanje, kot je značilno za klasično umetnost”. Smer pogleda je vezana na “razkrivanje slikovnega labirinta”, pred nami je “čista razporeditev slikarskih znakov, avtonomna kompozicija amebnih in včasih geometričnih prvin”.
Podoba se zgošča v globino, barvitost postaja vse bolj subjektivna: “Pomembna je ekspresivnost, ki jo gradita linija in barva. Praznega prostora ni, podoba sama proizvaja kromatičnost kot edino realiteto podobitve. Celovitost barv se predstavlja našemu očesu kot objekt, lastna aktivnost slike se nam kaže kot resničnost, ki ni več omejena na določeno vsebino.” Podoba ni več preslikan nótranje-zunanji svet niti zrcalna slika avtorja, njegove podzavesti, temveč je vmesni prostor, ki ni prevedljiv v drug jezik, saj je poetični zaslon kot pregrinjalo, ki nam sporoča sámo stvar slikarstva. Torej ne gre za nikakršen prevod predmetnosti v figure, temveč za kázanje prostorov, ki jih v resnici ni, pa vendar vrejo in vstajajo od vsepovsod kot živa in mobilna tvar.”
