Vrhunski, a tudi čarobno ljudski
Visoka akademskost, čarobna ljudskost, rodoljubje, odlične krstne izvedbe zborovskih skladb treh mladih slovenskih ustvarjalcev, množičen obisk in pesem kot duhovni luksuz so zaznamovali še en praznik “vodopivcev”. Sestav, ki je že šest desetletij zavezan umetniški biti priljubljenega primorskega skladatelja Vinka Vodopivca, je nastopil pod vodstvom zborovodje Primoža Malavašiča.
NOVA GORICA > Od jesenskega večera v letu 1953 pa vse do danes živi fenomen “vodopivstva”, ki mu je prvi pečat dal maestro Anton Nanut. “In 'vodopivci' so z vso silnostjo sijajnega umetniškega uveljavljanja izpeli pevsko dušo, ki je dišala po vršenju upornih borov v burji, ki je dišala po sanjavem šepetu morske sinjine, ki je dišala po omamni vinski cvetici - ki je dišala po žlahtnem življenju. In prav z vonjem svoje pesmi so primorski pevci nezadržano prepričevali poslušalstvo od najbolj mehkih src do najbolj kritiškega posluha,” je na koncertu med drugim povedal slavnostni govornik Marcel Štefančič st., nekdanji pevec in kulturnik. Premišljeno, pa tudi drzno je Primož Malavašič, ki zbor vodi zadnjih osem let, poskušal prazničnemu koncertu vdahniti vse prepoznavne vrednote in posebnosti poslanstva sestava, ki ob pesmi z velikim zamahom razglaša tudi prijateljstvo, veselje, ljubezen, druženje … Pesem, ki zaživi na lojtrici ali pod dekletovim oknom, napev, ki čaka na oceno na tekmovanju, sodobni glasbeni izraz mladih skladateljev in hkrati zimzelena slovenska ljudska pesem, vsa ta pestrost se je domiselno prepletala v slavnostnem večeru in prav vse skladbe so doživele tudi vrhunske interpretacije, tako preproste kot tiste, tehnično in interpretativno mnogo bolj zahtevne.
Oj, Triglav moj dom, Jadransko morje, Oj, Doberdob so prebujala čustva rodoljubja, sklop sakralnih skladb (Njest svjat, Se ninje blagoslovite gospoda, Credo) je dokazal, da lahko tudi moški zbor postreže s prefinjenim, občutenim podajanjem.
Pripadnost pesmi slovenskih skladateljev s poudarkom na primorski ustvarjalnosti pa je zaznamovala drugi del koncerta, ko so nastopajoči v odlični pevski kondiciji postregli s pisano zbirko pesmi Vinka Vodopivca (Žebljarska), Antona Foersterja (Spak), Danila Bučarja (Tam, kjer pisana so polja), Zorka Prelovca (Jaz bi rad rudečih rož), Alda Kumarja (Majska) in Rada Simonitija (Na Vipavskem), z izvrstnimi izvedbami in razkrili nekatere skoraj čudežne soliste.
Srečno roko pri sestavi prazničnega programa pa je zborovodja imel tudi pri izbiri treh novih skladb, napisanih prav za PAZ Vinko Vodopivec. Komaj 19-letni Anej Černe, doma iz Lokovca, sicer še dijak novogoriške gimnazije, je ustvaril učinkovito zborovsko delo: Ave, Dulcissima Maria je skladba - napisana sicer pod vtisi znane istoimenske skladbe kot jo je ustvaril Morten Lauridsen -, ki domiselno in spretno prepleta sodobne harmonije s tradicionalnimi in tako ustvarja zanimiva nova moška sozvočja. Genialna poezija Srečka Kosovela pa je navdihnila Matijo Krečiča (rojen 1988 v Ljubljani), ki je občuteno in pretanjeno uglasbil pesem Obraz v samoti in jo posvetil Silvanu Kerševanu, prijatelju - ravnatelju Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel Gorica, ki je lani preminul: “Prav on je bil tisti, ki me je s pogostim ponavljanjem verza '… vsak si po svoje otožnost preganja…' opozoril na Kosovela in njegovo poezijo.” Povsem drugače pa zveni noviteta Ane Celin (rojena 1988), ki si je glasbene izkušnje pridobivala najprej v Postojni, nato v Kopru. Njena priredba gorenjske ljudske Midva sva snoč pri drugi bla je iskriva, lahkotna, hudomušna skladbica s študentsko tematiko.
V duhu te sproščenosti je zazvenel tudi veliki finale slavnostnega koncerta, ko se je na novogoriškem odru zbralo kakih dvesto nekdanjih in današnjih pevcev in zagrmela je znamenita vodopivska himna Žabe.
TATJANA GREGORIČ, Radio Koper