Vrhunski, vendar odrinjeni na rob

Nova kompilacija z dvema zgoščenkama združuje izredno zanimive slovenske jazz izvajalce, ki so v zadnjih nekaj letih zaznamovali slovensko jazz sceno. Tako lahko prisluhnemo skladbam kar 24 glasbenikov oziroma zasedb, ki kljub širokemu generacijskemu spektru kažejo svež, sodoben in dinamični utrip urbanega zvoka. Ta vselej požene kri, ne glede na žanrsko pripadnost, ki je dandanes, v času najrazličnejših druženj in razdruževanj, pravzaprav nepomembna.

Tako slišimo najprej najmlajšega in perspektivnega pianista Jana Čizmazijo, zatem pa doma in na tujem uveljavljene Igorja Matkoviča, Jureta Pukla, Roberta Jukiča, Janija Modra, Marka Črnčeca, Lenarta Krečiča z Big Bendom RTV Slovenija, Milka Lazarja in Zlatka Kaučiča, Trio Sama Šalamona in druge.

Nekateri so se predstavili že na kompilaciji iz leta 2011, kar potrjuje dejstvo, da naša jazzovska scena ne kaže le trenutne glasbene fertilnosti, temveč kontinuirano in visokokakovostno delo. Pahljača izraznosti je neizmerna, polna izzivov in presenečenj, ki prestopajo tudi v druge godbe ali zvočne eksperimente. Radovedno in odprto. Tako so glasbenike izbirali tudi člani izbirne komisije: glasbenik in publicist Andrej Hočevar, radijski voditelj ter glasbeni kritik in publicist Mario Batelić ter novinarka in avtorica filma Čas za improvizacijoTina Lešničar.

Dokumentarec, ki je priložen k dvojni zgoščenki, so javnosti prvič predstavili na lanskem filmskem festivalu v Portorožu. Filmska zgodba pokuka v različne glasbene in življenjske kotičke osmih slovenskih jazzerjev, ob njih pa spregovorijo še nekateri svetovno znani mojstri, ki so bili nekaterim med naštetimi tudi mentorji. Nastali so zanimivi portreti, ki kažejo tudi na delovanje naših glasbenikov v tujini.

Tako glasbeni zgoščenki kakor DVD sporočajo eno: slovenski jazz je v neverjetnem razcvetu in še naprej širi svoja krila, s katerimi lahko poleti na katerikoli prestižni festival. Dvigu kakovosti najbrž botrujeta tudi možnost študija v tujini, ki je danes precej bolj dosegljiv kot pred desetletji, in, posledično, izjemen pretok informacij o sodobnih glasbenih trendih v jazzu.

Razveseljujoče spoznanje pa brž zagreni dejstvo, da ti odlični glasbeniki doma pravzaprav nimajo kje pokazati, kaj znajo. Da ni pogojev, ki bi omogočali razvoj domače scene, da imamo odličen material, s katerim ne vemo, kaj bi počeli. Začenši pri šolanju: le zakaj je treba v tujino po nova obzorja? Ker doma, kljub poplavi najrazličnejših visokošolskih programov, ne premoremo študijskega jazz oddelka. Kaj študija, še klubske scene, pravega poligona za nove ideje, glasbena druženja in brušenja, zibelke svežih projektov, nimamo. V morju najrazličnejših prireditev premoremo za peščico jazz festivalov, ki, ob mačehovskem odnosu države, komaj životarijo in pesimistično zrejo v podhranjeno prihodnost, z izjemo nekaterih. Slovenska kulturna politika želi kompleksno, razvito glasbeno ustvarjalnost, s katero se lahko ponaša tudi na tujem, obenem pa klesti po njenih vejah, po koncertnih in festivalskih programih, ki osmišljajo delo naših glasbenikov.

Izvrstni slovenski glasbeniki, ki jih lahko poslušamo na kompilaciji Slovenia jazz 2015, ter še mnogi drugi, ki v tokratno zvočno sliko niso zajeti, potrebujejo manevrski prostor za svoje zgodbe in poetike.

Čemu in komu so sicer namenjeni njihovi projekti in nova raziskovanja? Morda tujim odrom, ki znajo ceniti in spodbujati njihovo kreativnost. Slovenci je očitno ne potrebujemo.

MOJCA MALJEVAC