Vrhunski pingpong z besedami, ostrimi kot britev

Glavna sta tule kajpada vrhunska gostujoča igralca. Zanimivo, Nataša Barbara Gračner, sicer prvakinja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, je v minulega pol leta ustvarila sila raznoliki vlogi v kar dveh primorskih gledališčih, za povrh obakrat v dialoških besedilih in v duelu s starejšim igralskim kolegom, ki je bil svojčas njen sodelavec na odru ljubljanske Drame: v uprizoritvi Handkejevih Lepi dni v Aranjuezu, ki jih je v Slovenskem stalnem gledališču Trst režiral Igor Pison, je njen odrski sogovornik Ivo Ban, zdaj pa ji v koprsko-ptujski koprodukcijski postavitvi Kraljice matere nasproti stoji Aleš Valič.

V “poletnem dialogu” Lepi dnevi v Aranjuezu - drevi bo že razprodana predstava gostovala na Primorskem poletnem festivalu v Sečoveljskih solinah - Nataša Barbara Gračner upodobi svetlo, eterično, mlajšo in skrivnostno žensko, docela drugačna pa je v Kraljici materi, robata in jasno določena: neapeljski televizijski in gledališki ustvarjalec Manlio Santanelli jo v drami Regina Madre (1984) opiše kot sedemdeset in več let staro; lahko bi bila igralkina mati.

Besedilo, ki ga imamo zdaj v svežem prevodu Gašperja Maleja, je drama družine Giannelli, žalostna in na več mestih prebodena s črnim humorjem. Prikazuje vrnitev odraslega, petdesetletnega, a čustveno nezrelega sina v materino domovanje, v povprečno meščansko stanovanje. A režiser, scenograf, kostumograf in koreograf Damir Zlatar Frey, pred debelimi tremi desetletji ustanovitelj slovite Koreodrame, dogajanja ni postavil v veristično okolje, marveč v nedorečen, temačen svet moderne groze, v biotop dramatike absurda, ki je vplivala tudi na Santanellija. Ob dramaturški in režijski pomoči Roka Andresa in Renate Vidič je Frey besedna dvobojevalca potisnil med tesne stene, ju primoral, da tipata po njih in iščeta izhod, vsaj špranjo. S težkimi nogami vseskozi brodita po črnem pesku (lahko bi bil tudi razsuti tovor iz bližnjega pristanišča), a ne najdeta poti ven, vsakič znova trčita zgolj drug ob drugega. Izmenjujeta si bodisi artikulirane očitke bodisi živalske krike, sikanje, renčanje. Ona gospodovalno mater upodobi s starikavim, nergavim glasom ter z gibkim prepletanjem iluzij prepolnega ponosa in vse očitnejše, slabo zakrite nemoči, Aleš Valič pa njenega čustveno izmaličenega, od vseh zapuščenega in pomirjeval polnega sina Alfreda z zaletavostjo, pokrčeno držo in obrazno mimiko, ki z izbuljenim pogledom in povešeno ustnico učinkovito združuje utrujenost odraslega in ranljivost otroka.

Med njunim besednim spopadom, ki se ne more iziti z zmagovalcem, tesnobno vzdušje še podkrepijo in poglobijo odbleski na stenah (svetlobo je oblikoval Jaka Varmuž, za videoanimacijo je poskrbela Noemi Zonta) in ustrezno melodramatična glasba poljskega filmskega skladatelja Zbigniewa Preisnerja,

Škoda le, da je slovenska praizvedba Kraljice matere zaživela v gledališki dvorani, ne pa kot ambientalna uprizoritev na kakem manj običajnem prizorišču, kakor v zlatih časih Primorskega poletnega festivala. Tako bi učinkovala bolj festivalsko, ne pa kot še ena od predstav mestnega teatra.