Vsak diktator pride iz ljudstva
Veter je pihal lahno in toplo. A kljub poletni sapi je marsikoga na krovu ladje, ki je v petek zvečer rezala valove z Malega Briona proti Fažani, treslo. Drhtavica in jedki, svareči mraz sta bila posledica pravkar videnega. In spoznanja, da je drama Ustavljeni vzpon Artura Uija, ki jo je Bertolt Brecht napisal pred 70 leti, v tem času iz satirične prispodobe prerasla v realnost.
MALI BRION > Letošnjo produkcijo Gledališča Ulysses, Cabaret Brecht - Zadrživi uspon Artura Uija (Ustavljeni vzpon Artura Uija), ki jo jerežirala Lenka Udovički, so premierno uprizorili 22. julija. Predsinočnjim so na dvorišču trdnjave Minor na Malem Brionu odigrali še zadnjo predvideno ponovitev v tej sezoni. A brezkompromisna predstava, ki je zaradi srhljive preroškosti besedila ni bilo treba aktualizirati, bo zagotovo še živela. Tisto, na kar opozarja, je namreč preveč blizu in grozeče, da bi lahko hitro in neboleče prešlo.
Vlogo Artura Uija je odigral Ozren Grabarić, ob njem pa so nastopili še Mladen Vasary, Mislav Čavajda, Goran Bogdan, Maja Posavec, Dražen Šivak, Damir Šaban, Jure Ivanušič, Damir Poljičak, Igor Kovač, Zoran Pribičević in Filip Detelić. Glasbo, ki jo je v živo izvajal Petrojvic Blasting Company, je napisal Nigel Osborne. Kostumi so delo Bjanke Adžić Ursulov, za koreografijo je poskrbel Staša Zurovac, za scenografijo in oblikovanje luči pa Deni Šesnić.
Brecht je dramo Ustavljeni vzpon Artura Uija napisal hitro. V treh tednih, kolikor je čakal na vstopno dovoljenje v Združene države Amerike, je v trpki satiri ubesedil Hitlerjev vzpon na oblast in jasno pokazal na mehanizme, ki so to omogočili. Apokaliptični ples kapitala, oblasti in kriminala se je začel na prvi pogled nedolžno. A ker so državljani umikali pogled in ostajali nemi, se je zgodilo: ko so drug za drugim sklonili hrbet, je bila pot za pošastne ideje človeka, prepričanega v to, da je poklican za vodjo, odprta.
Vzorec, ki ga je doživel na lastni koži, je Brecht prenesel na ulice Čikaga. V 20. letih minulega stoletja tam tempo diktira mali gangster Arturo Ui. S pajdaši Ernestom Romo, cvetličarjem Giolo in Emanuelom Girijem, v katerih prepoznamo Hitlerjeve sodelavce Ernesta Röhma, Josepha Goebbelsa in Hermana Göringa, začne svoj pohod na oblast. Pod do nje si utrjuje z nasiljem, korupcijo, podjarmljanjem medijev ter seveda - denarjem. Od kod malemu gangsterju neslutene vsote? Brez velikih težav pride do njih: le podjetja mora spraviti na kolena, jih izčrpati s krediti, mimogrede ukriviti hrbet še sodniku in lokalni politiki, pa smo tam. Pravzaprav tu. In zdaj.
Jah, tudi nam se vse te reči, ki jih gledamo dan za dnem, pa njihove usodnosti in daljnosežnosti ne uzremo, zdijo kot krčevita burleska. In prav tak je začetek predstave. A bolj ko se družbene, politične in gospodarske razmere zaostrujejo, bolj postaja jasno, da ni več prostora za smeh. Takrat z odra nevidno izgine tudi burlesknost in kabarejskost, karikirano igro pa nadomesti realistična. Tempo predstave se na videz upočasni, obenem pa začnejo v gledalca deževati dejstva, ki jim, še malo prej hahljajoč se, skorajda ne zmore slediti.
Odprtih ust in z vse več tesnobe mu postaja jasno, da je nepomembni Arturo Ui, ne da bi opazil kdaj, iz čevljev gangsterja stopil v škornje diktatorja. In zdaj zapoveduje. Ukazuje, kdaj se smejati, kdaj se veseliti, kdaj ploskati. “Vi ste nas izbrali,” zmagoslavno kriči.
Če bi bila Brechtova alegorija o spregi kapitala, kriminala in politike uprizorjena v drugačnem času in družbenem kontekstu, bi morda lahko zamahnili z roko in rekli, da gre za anahronizem. A ta hip, ko je gospodarska kriza zaorala tako globoko v družbeno tkivo, je preveč nevarno zamižati. Utihniti. In se pretvarjati, da je zlo, ki je enkrat že pustošilo, pokončano. Ni. Je pa od nas odvisno, če mu bomo dopustili, da v vsej krutosti zaživi.
MAKSIMILJANA IPAVEC
