Vsak vidi svojo sliko
Kako ranljiva je eksistenca državljana, ko nanj pade senca suma? To bo osrednje vprašanje tokratne, zadnje predstave sezone na malem odru. Naslov: Po Magrittu. Avtor: Tom Stoppard. Žanr: komična enodejanka.
NOVA GORICA > “Spremljamo zakonski par, ki se pripravlja na plesno tekmovanje, vmes sta se primorana ukvarjati s taščo, ki jima meša štrene. Naenkrat pa na vratih pozvoni, vstopita inšpektor Foot in policist Holmes in od tu dalje se začne vse zapletati na zanimive in nepričakovane načine,”o predstavi, ki vse bolj postaja parodija na detektivko, pove mlada režiserka Ajda Valcl.
Avtor dramskega besedila je eden najbolj uspešnih britanskih dramatikov Tom Stoppard (1937), čigar pisanje navadno označujejo kot humorno in komično pri obravnavi filozofskih konceptov. Stoppardov tekst je režiserka Valclova brala kot besedilo z izjemno prodornim in lucidnim smislom za humor, za gledališče, za igranje z jezikom in za preigravanje klišejskih, stereotipnih situacij na popolnoma nepričakovan način. “Stoppard zna elemente splesti v nove vzorce in tako izzove presenečenje. To ga povezuje z Magrittom,” še pravi Ajda Valcl.
“Gre za vdor v človekovo intimo in družinski nukleus. Gre za Stoppardove situacije, like in niti ne tako stereotipne reakcije,” je na srečanju z novinarji dejala igralka Ana Facchini, ki o tekstu meni, da je zabaven in zanimiv, zlasti zato, ker živimo v času vdorov z vseh strani.
“Za razliko od Ionesca je Stoppard bolj igriv in tudi zahtevnejši,” je po izkušnji z “absurdnim” Ionescovim Morilcem dejal igralec Kristijan Guček. Na še druge pomenske plasti predstave je opozorila dramaturginja Simona Hamer. “Plastenje pomenov in nenavadnosti, ki se porodijo s pomočjo sopostavljanja raznovrstnih običajnosti, so vodilni dramski postopek v igri Po Magrittu.” S tem je vpletla v razmišljanje dela slovitega slikarja, umetnika nadrealizma Reneja Magritta (1898-1967), ki je s svojo metodo razkrival sekundarne pomene naslikanih objektov in jim z nekonvencionalnim kontekstom dajal nove, subverzivne pomene. Poudarila je tudi vlogo gledalca, kajti, čeprav stojimo pred isto sliko, očitno vsak vidi svojo in vsak je prepričan v svojo sliko.
Ekipa, ki je ustvarila predstavo, prvo slovensko uprizoritev, je večinoma mlada. Poleg režiserke in dramaturginje je sodelovala še scenografinja Jasna Vastl, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, v predstavi bo menda veliko glasbe, pod katero se je podpisal Mirko Vuksanović, lektor je Srečko Fišer, oblikovalec svetlobe Samo Oblokar. Igrajo še Gorazd Jakomini, Mira Lampe Vujičić in Andrej Zalesjak kot gost. Predstavo, ki jo bodo premierno uprizorili nocoj, je prevedla Alja Predan. KLAVDIJA FIGELJ
