Vse je minulo, nič ni preteklo
“Ne znam se smejati, ne znam se zabavati, zato delam,” pravi 90-letna Lelja Rehar Sancin. Ob dnevu žena je v tržaškem Kulturnem domu govorila o sebi in o svojem knjižnem prvencu Nojevo pero, ki je leni izšel pri Založništvu tržaškega tiska.
TRST> Slovensko stalno gledališče je osmi marec obeležilo z večerom, na katerem je tekla beseda o zaslužnih in spregledanih Slovenkah. V Nojevem peresu so namreč zbrani portreti Tržačank in Goričank, ki so na prelomu med 19. in 20. stoletjem stopile v ospredje političnega, kulturnega ali družbenega življenja. Po zaslugi Lelje Rehar Sancin so njihove življenjske zgodbe zdaj zapisane v knjigi.
Nojevo pero je simbol egipčanske boginje Ma'at, boginje resnice, pravičnosti in reda. Je simbol zmernosti, uravnoteženosti in dostojanstvenega obnašanja. “In to so lastnosti pisane pahljače iz nojevih peres, to je žensk, ki so se prebujale skupaj z novim stoletjem, ko je vloga žene prerasla hišne stene in se preselila med delavce, pomoči potrebne, na gledališke odre in v razstavne salone,” med drugim piše v predstavitvi knjige.
Pogovor z avtorico je vodila univerzitetna predavateljica Tatjana Rojc, medtem ko je gledališka igralka Nikla Petruška Panizon prebrala nekaj odlomkov iz knjige. V njej so portreti dokaj poznanih Slovenk, kot je na primer pisateljica Marica Nadlišek Bartol, a prevladujejo predvsem zapisi o pogumnih ženskah, ki se jih po krivici preredko spominjamo. Nekatere so se v teh krajih le za hip ustavile, ker jih je sem nanesla poklicna ali drugačna pot, a so za vedno pustile globoko sled v družbenih dogajanjih takratnega časa. Med portretirankami so tudi Zofka Kveder, Elvira Kralj, Angela Rakar, Pavla Hočevar ...
Toda na petkovem večeru so se pogovarjali tudi o slovenščini in zlasti njenem položaju v zamejstvu. Lelja Rehar Sancin je namreč avtorica mnogih jezikovnih kotičkov za Radio Trst A in Primorski dnevnik. Še danes, kljub častitljivim letom, redno beleži raznovrstne napake v zamejskih medijih in nanje opozarja v svoji tedenski rubriki.
Tudi tokrat je poudarila, da se med Slovenci v Italiji poznavanje jezika slabša, nekaj pikrih pripomb pa je namenila tudi osrednjim slovenskim medijem in jezikovnonormativnim priročnikom. “V Slovenskem pravopisu sem zasledila besedo pelati, ki jih zdaj celo gojimo na vrtu,” se je hudovala odlična poznavalka slovenskega jezika. “Ob tem opažam, da je danes vse že minulo in nič ni preteklo.”
Sancinova se je rodila v Mariboru leta 1922. V Trst je prišla po drugi svetovni vojni. Bila je gledališka igralka, vodila je tečaje slovenskega jezika, predavala je na Visoki šoli za tolmače in prevajalce, bila je zaposlena v raznih slovenskih ustanovah. “Po moževi smrti sem bila brez službe in brez pokojnine,” je pojasnila. “Zato sem sprejela vse, kar so mi ponudili. Tudi če nečesa ne znam, se potrudim, da se naučim. Ne znam delati površno.”
PETER VERČ