Vse mine, fotografije ostanejo
Krkavče ostajajo za fotografa Branka Lenarta (1948) iz Gradca, ki jih je prvič ujel na fotografije leta 1975, najlepša istrska vas, a njena duša se je od takrat precej spremenila. Njegov fotografski projekt Krkavče. Istria. Terra, ki je na ogled v galeriji koprskega Pokrajinskega muzeja, zato odpira pogled tudi v nekdanji čas, ki ga nepreklicno ni več. A obenem ostaja - ujet v sugestivnih črno-belih fotografijah.
KOPER > “Lenartova kamera ne potvarja, odkriva dejstva, faktografijo izbranega časa in prostora. Pri tem se je čas kot ustavil - pač zaradi občutka, da smo gledalci zašli, da smo na obisku nekje nazaj v preteklosti,” v bogati monografiji projekta Krkavče. Istria. Terrana, piše Aleksander Bassin, nekdanji direktor Mestne galerije Ljubljana in redni občasni Krkavčan, ki je obiskovalce pozdravil tudi na petkovi otvoritvi v Pokrajinskem muzeju.
Branko Lenart, ki se je leta 1948 rodil na Ptuju, a se že pri šestih letih z družino preselil v Avstrijo, je mednarodno uveljavljen fotograf, ki je s projektno fotografijo začel v osemdesetih letih med bivanjem v umetniški rezidenci v New Yorku. “Moja dela so vedno projekti, ki trajajo lahko več mesecev, večinoma pa leta. Svojo pot sem začel kot reportažni fotograf v slogu Henrija Cartierja-Bressona in agencije Magnum. V Parizu, Rimu in drugod sem fotografiral anonimne ljudi, v mestecu Millerton pa sem hotel pokazati nekaj konkretnega - življenja, usode, ki niso anonimne in zamenljive. Cilj ni bila knjiga ali razstava, v meni je bila potreba. Preko fotografije sem našel dostop do neznanih ljudi, kultur, spoznal sem usode, ki jih turist ne more. V Millertonu sem bil dva meseca in dokumentiral 30 družin. To me je zelo obogatilo, ogromno sem izvedel o tamkajšnjem življenju,” pravi fotograf, ki je po podobnem principu fotografiral tudi deset družin v Krkavčah.
Prvič je eno najprepoznavnejših istrskih vasi obiskal leta 1975, glavnina več kot tisoč fotografij pa je nastala med letoma 1981 in 1986. Leta 2011, 25 let po zaključku projekta, je vas dokumentiral še v barvni tehniki, ki je sicer ne uporablja, a je z njo ustvaril epilog, objavljen v dvojezični monografiji, ki je bila skupaj z razstavo prvič predstavljena lani v Pavlovi hiši na avstrijskem Štajerskem. Monografijo bogati tudi besedilo, zapisi pogovorov z vaščani, ki jih je uredila fotografova žena Friederike.
“Ko so začeli v Krkavčah kopati v živo skalo, na kateri stoji vas, da bi zgradili vodovod, ki ga je nato prekril asfalt, prve hiše pa so začele dobivati omet, se je vse zelo spremenilo in takrat sem leta 1986 nehal fotografirati,” se spominja fotograf, ki ga je v Krkavčah sredi sedemdesetih let prevzela tako tipična istrska arhitektura kakor odprtost ljudi: “Naj omenim, da je bil mežnar takrat star čez osemdeset let in je s pripovedjo segel v preteklost do prve svetovne vojne, ko je bil mlad fant. Generacija, ki sem jo dokumentiral, je doživela Avstro Ogrsko, fašizem, nemško okupacijo in čas komunizma. Takratno življenje je bilo zelo preprosto, vendarle ne revno, nekateri so še bili profesionalni kmetje, drugi so že hodili delat v obalna mesta, a v vasi je bila prisotna avtentičnost, ki danes ni več tako opazna. Po vojni so imele Krkavče 800 prebivalcev, v osemdesetih okoli 250, danes jih je 49.”
Fotograf že skoraj pol stoletja prisega na črno-belo analogno fotografijo: “Barva je naključna, velikokrat moteča, morda prerealistična. Na barve nimam vpliva. Zanima me vsebina. Po drugi strani so vse moje fotografije srebrno-želatinski printi na papir in imajo posebno avro. Poleg tega se digitalni podatki izgubijo, barve zbledijo, ta srebrno-želastinska slika pa obstane, 150, 170 let, kolikor obstaja fotografija. Sem veliki ljubitelj vinilnih plošč in zanimivo, da bo zgoščenka kmalu izginila, tiskanje vinilov pa je znova v porastu.”
Za njegovo fotografijo se zdi ključen nekakšen upor minevanju. “Neki čas, ki se tako neposredno izrisuje v Lenartovi fotografiji, se je dokončno iztekel in spremembe so prinesle novega. V umetniškem kontekstu smo torej z njegovimi Krkavčami dobili dragocen dokument o podobi in življenju ene najznačilnejših in prijetnih vasi slovenske Istre,” pravi zgodvinar Salvator Žitko, ki je tudi eden od piscev besedil v monografiji.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
