Vse se spreminja, nič ne premine
Na hiši v Fojani v Goriških brdih, kjer je skladatelj in dirigent Rado Simoniti živel otroške dni, so v nedeljo odkrili spominsko ploščo. Tančico z nje je potegnil njegov sin, zgodovinar dr. Vasko Simoniti, ki v poletnih mesecih v tej hiši, pred katero stoji velik kostanj, občasno tudi biva. Večer se je zaključil z osrednjo zborovsko prireditvijo, čisto na koncu je zadonelo še Vstajenje Primorske.
FOJANA, DOBROVO > Ob stoletnici rojstva skladatelja Rada Simonitija (1914-1981) smo se v nedeljo kar nekajkrat sprehodili skozi njegovo življenje. O Simonitiju in pomenu njegovega dela so govorili predsednik Državnega sveta in nekdanji ravnatelj ljubljanske opere Mitja Bervar, operni pevec Jurij Reja, predstavnik vaške skupnosti Žarko Kodermac, a še najbolje je skladateljev in očetov življenjski lok očrtal njegov sin Vasko Simoniti: “V spominski plošči, ki smo jo odkrili, je zaobjeto življenje fantiča, ki se je rodil v Fojani, tu odraščal deset let in potem odšel v Ljubljano, se šolal na klasični gimnaziji, študiral na konservatoriju, hkrati pa se sam preživljal in brusil svojo samozavest, po študiju nekaj let preživel kot učitelj glasbe v Splitu, se vrnil v ljubljansko opero, med vojno se pogumno odločil za partizansko uporništvo, ustanovil verjetno najbolj znamenit pevski zbor, prepotoval z njim pol Evrope, postal eden najboljših poznavalcev zborovske glasbe, vodil imeniten zbor Slovenske filharmonije in se hkrati v fraku v ljubljanski operi predajal opojni spevnosti operne romantike in verizma.”
Brda je nosil s seboj
O očetovi naravi je Vasko Simoniti dodal, da so se pri njem mešali nadarjenost, svobodnjaštvo in boemstvo. Glasba je bila v njihovi družini doma, saj je bil Radov oče Anton organist, ki je orglal po briških cerkvah in učil ter vodil različne zbore: “Gotovo je ljubezen do glasbe nono predal na očeta, predal je ljubezen do lepote muzikalnosti, ki se je med briškimi griči zlivala z lepoto te pokrajine.”
Prepričan, da je njegov oče vsaj del svojih skladb komponiral z bogastvom ljudskega glasbenega izročila v sebi, ki ga je vsrkal vase prav v zgodnjem otroštvu: “Polet duše, ki ob ustvarjanju harmonij doživlja poseben zanos, pa je v njem budil življenjsko samozavest, odločnost in pokončnost, ki jo je, ko je bilo potrebno, pokazal kot patriot in zaveden Primorec. A vedno, se mi zdi, je v svojih delih ostal liričen, čustveno odprt, a ne hrupen in herojsko patetičen.”
Operni pevec Jurij Reja, briški rojak, je govoril v imenu opernih solistov, ki so z Radom Simonitijem sodelovali v ljubljanski operi ter kot izvajalec (vseh) Simonitijevih samospevov. Reja, ki je svetovno samospevno literaturo študiral v razredu Antona Dermote na Dunaju, je Simonitija označil za glasbenega poeta samohodca, ki je vzniknil v slovenski samospevni literaturi: “Njegovi samospevi imajo posebno vojno lirično erotično tematiko, ki jo težko najdemo kjerkoli po svetu in pri drugih narodih.” Kot posebni deli v njegovem populističnem opusu je izpostavil opero Partizanka Anka in primorsko himno Vstajenje Primorske: “V teh dveh glasbenih delih se izraža njegova izpoved upornosti in pripadnosti slovenskemu narodu.”
Zborovski praznik
Večerna osrednja prireditev ob 100-letnici skladateljevega rojstva, ki se je odvijala v vinski kleti Goriška brda, je bila hkrati praznik pevskih zborov. Simonitijeve pesmi in njegove priredbe so peli otroški in mladinski pevski zbor OŠ Dobrovo pod vodstvom Valentine Bevčar Stanič, Mešani pevski zbor Rado Simoniti, ki ga vodi Patrick Quaggiato, Vokalna skupina Vinika s Franko Žgavec, Moški pevski zbor Ludvik Zorzut pod vodstvom Radovana Kokošarja, Moški pevski zbor Srečko Kumar, ki ga vodi Aleksander Sluga, nonet Brda pod Kokošarjevim vodstvom, Quercus Quintet, katerega umetniški vodja je Vladimir Čadež. Tenorist Čadež je tudi zapel, in sicer Bosa pojdiva in Še veš, mezzosopranistka Martina Kocina pesem Po dežju in Večerni hlad, sopranistka Nataša JakopičŠepet vetra in Preveč je sreče, Vstajenje Primorske pa je zadonelo v izvedi Pihalnega orkestra Brda ter združenih zborov.
Nedelja v Brdih je bila v znamenju spomina, ki nam, kot je dejal Vasko Simoniti, pove, da se vse spreminja, a nič ne premine. Spomina, ki nas osmišlja v našem zdaj, tu in vedno. “O spominu na očeta lahko rečem, da je spomin močnejši od kakršne koli minljivosti. Prav zaradi spomina ljudje nikamor ne odidejo, ampak so nenehno prisotni.”
KLAVDIJA FIGELJ
