Vse teče - tudi rock'n'roll
Drugi festival Punk Rock Holiday v Tolminu, ki se je začel 15. in trajal do 18. avgusta, je pustil nekaj vtisov, ki jih je nemara smiselno predelati. Najprej lahko ugotovimo, da se je festival (nekakšna mini repriza velikega metalskega brata) dobro prijel in zbral prav lepo število navdušenih “dopustnikov”, ki sta jim na vse pretege stregla tako vreme kot glasbena ponudba na dveh odrih.
TOLMIN> Zadeva je vsekakor zanimiva do te mere, da bi jo bilo smiselno razvijati naprej in seveda nadgrajevati.
Ne vemo sicer, s kakšnimi konkretnimi težavami se spopadajo organizatorji, vsi pa jamrajo in obupujejo. Verjetnost, da v lokalnem občinskem “akvatoriju” nimajo stodesetodstotne podpore, je precejšnja. Zatika se namreč vsem, ki skušajo izkoristiti naravno danost in krasoto tolminskega Sotočja. Občutek, da domača uprava na vse te dogodke še vedno gleda kot na nekakšne čudaške poskuse posameznikov, ki želijo samo pokasirati dobrine okolja in se finančno porediti, je vedno prisoten. Sodelovanje je vsakič podčrtano z nekakšnimi “astralnimi” zapleti, z nekompatibilnostjo (bolje z nefleksibilnostjo) vseh vpletenih struktur in služb, o čemer pričajo razgovori z organizatorji, ki potem (to je tudi zanimiva zgodba) grozijo z odhodom v druge kraje. Mimoidočemu se zdi čudno, da “ablast” iz nepričakovane ponudbe na zna izvleči več. Predvsem v dolgoročnem smislu, čeprav so zadnje informacije spodbudne, vsaj kar se tiče metalcev.
Čez poletje se na festivalih (takole čez prst) v Tolminu izmenja kakšnih petnajst tisoč mladih. Večina med njimi so bodoči družinski očiji in mamice - skratka turisti, in potrebno jih je sprejeti z odprtimi rokami. Slovenija (pa celo širše) že ve, da je Tolmin zanimivo festivalsko prizorišče, in čas bi že bil, da se vse to tudi strateško inkorporira v turistično politiko kraja. Kje je tu turistična promocija? Kje je tu občinsko vodstvo, ki odpira te festivale? Kje so tu domači ponudniki storitev znotraj prizorišča? Še prva pomoč, ki zelo očitno ni imela veliko dela, je bila tokrat uvožena iz Ljubljane. Izobraževanje v tujini, kako se tem rečem streže, ne bi bilo odveč. Zgleden primer je Nemčija z nekaj podobnimi prizorišči, kjer festival odpre celo domača pihalna godba, gospod župan pa kot petelin kikirika v veselje vseh.
Gre namreč za to, tu smo že na strokovnem področju, da vsi ti festivali, pa naj se imenujejo tako ali drugače, nimajo več nobenega anarhističnega, destruktivnega ali kako drugače družbeno nesprejemljivega “pointa”. So samo še komercialna, bolj ali manj umirjena podoba glasbe, ki jo ponujajo, včasih že do smešnega ponižna in priljudna. Metalci se z odra sicer derejo v satanski tonaliteti jeze čez vse, punkerji preklinjajo da je veselje, hkrati pa eni in drugi ljubeče pozdravljajo državo (najbolj slišan refren je gotovo: “Helou Slovinija”), kot da bi bila to neka obljubljena dežela rokenrola. Vsi so, z eno besedo, čisto nadzorovana kompozicija, ki ne skrene s tirnic niti za las. Vsem se dogaja, da so “padli v svoje vloge in skušajo v danih okvirjih iztržiti nekaj zase”. Pač, panta rei (vse teče), tudi rock'n'roll - vsak hudournik se prej ali slej izlije v morje. In v tem ni nič spornega. Rock'n'roll je vedno prenesel vse, tudi solzavega Elvisa, pa blazirane Beatle v zadnji fazi kariere, ali Lovšina, ki je delal revolucijo, sedaj pa sloni na krasnih popevkah dobro udomačenega šanka. Vse je OK, bi lahko rekli, vse je itak rokenrol - tudi našminkana bejba, ki je modno pisto zamenjala za blatno in prašno pozicijo pod punkerskim odrom.
Letošnja punk-rock veselica je bila sicer nadvse dobro opremljena z glasbo. To je vsekakor potrebno poudariti. Skoraj petdeset bendov je nažigalo bolj ali manj na visokih obratih (izboru ni kaj očitati), predstavili pa so mavrično paleto “punkovstva”, v razponu od mehko kuhanih Greendayev do trdih spominov na stare čase, ko je bil punk še družbeno-politično angažiran.
Sedaj je dobro garažiran v svoj svet, v svoj čarni naboj, ki vedno potegne, to je treba priznati, in dvigne pulz, a le do varne frekvence, nato se konji umirijo in svet se kotali naprej nemoteno, brez prask. Težko bi bilo v tem kratkem diskurzu poanalizirati vse nastopajoče, čeprav se je podpisani pošteno trudil, da bi jih v uho ujel čimveč, ker je bila mavrica tako pisana, da ji v naravi ne najdeš podobne. Torej, punk, nekoč enovita in ena jeza, je postal mnogovitična trta, kjer kakšno pivo še pade, nemara tudi zadiši po kamilicah, sveta pa se ne dotakne več, pogo pod odrom pa je tako vljuden in previden, da ga lahko brez škode za objektiv pofotkaš na centimeter od blizu.
JOŽE ŠTUCIN
