Vse tisto, kar je prinesla prihodnost

NOVA GORICA>Dejan Kaludjerović (1972) je Beograjčan, ki živi na Dunaju. Končal je beograjsko likovno akademijo (diplomiral leta 2001, magistriral 2004), se izpopolnjeval na Šoli za vizualne umetnosti v New Yorku in na dunajski Akademiji uporabnih umetnosti. V svoji dve desetletji trajajoči karieri je samostojno razstavljal že po vsem svetu (New York, Berlin, Milano, Istanbul, Benetke, Beograd, Ljubljana, Dunaj, Weimar), skupinsko na bienalu v Pekingu, na frankfurtski Manifesti, rezidence pa je koristil v Tokiu, v Santa Monici (ZDA), na Dunaju ter v Pistolettu v Italiji.

Indigo. Začnimo od tod

Naslov razstave v Mestni galeriji je Indigo. Začnimo od tod (Mala retrospektiva). Indigo kot barva, ki nosi ime po rastlini indigofera tinctoria, iz katere jo pridobivajo, in ki se na barvnem spektru nahaja med modro in vijoličasto. In kot indigo papir, na katerega smo vsi nekoč risali in pisali, če smo želeli imeti več kopij. Očitno Dejan Kaludjerović še z večjim zanimanjem, saj je tehnika ostala kot rdeča nit v njegovem opusu. Indigo kot fenomen sedemdesetih in osemdesetih let minulega stoletja sega v čas umetnikovega otroštva, tukaj je stična točka. Na razstavi gledamo risbice znanih likov iz pravljic, ki jih je umetnik prekopiral s pomočjo indiga na papir. Ključne besede, ki jih obravnava, si v kronološkem redu sledijo so: otroška igrišča z igrali, podobe iz pobarvank, podobe otroštva na toaletnem papirju, izguba varnosti v domovini, krvaveča srca na gazi za povijanje ran ...

Na razstavi visi risbica treh prašičkov. “Prilika treh prašičkov je postala zgodba razpada neke države, kjer niti najbolj pridni prašiček ni znal pomagati svojima bratoma, ko je veliki volk nacionalizmov dvignil svojo glavo in s sapo kapitalizma odpihnil streho skupnega doma,” v katalogu piše Petja Grafenauer. Otroštvo je postalo nosilec strahu in jeze, saj so od otrok zahtevali, da pozabijo kar so jih učili, učili in učili.

Komunistične sanje

Poleg risb in slik likov iz pravljic ter srhljivo praznih otroških igral avtor ponuja tudi dve video instalaciji: Je Suis Malade (Bolujem) in Kaj nam je prinesla prihodnost? Na slednji vidimo prizor umetnikovih staršev, kako sedita na mostu čez reko, slišimo šumenje vode, umetnik pa se sprašuje kaj so nam prinesle komunistične sanje o generaciji brez pravih osebnih odločitev in odgovornosti za lastno življenje. Je suis Malade (Bolujem) pa kaže dečka, ki s prisrčnim otroškim glasom poje o bolečini, depresiji, alkoholu, gledalca pa pahne v občutje tesnobe.

Kaludjerović nam govori o ponavljajočih se vzorcih vedenja, o tem, kako slepo verjamemo v realnost, kakršno nam ponujajo politika, tehnologija, facebook, mediji. Govori o idealnem svetu, ki mu je obrnil hrbet in realnem svetu, ki obrača hrbet spet in spet.

KLAVDIJA FIGELJ