Vsedarujoča igralka
V 95. letu starosti je umrla “prva dama sloveanandrnskega gledališkega igralstva” ali “z eno besedo: legenda”, kakor je imenovana v monografiji Dušana Moravca in Vasje Predana Sto slovenskih dramskih umetnikov. Štefka Drolc je blestela tako na filmskem platnu kakor na gledaliških odrih, od Maribora do Trsta in Ljubljane.
LJUBLJANA > 22. decembra 1923 se je na Ponikvi pri Grobelnem na Štajerskem rodila kot Štefanija Ana Drolc. “A imena Ana ni nikoli javno uporabljala, pač pa je bila velikokrat Štefanija,” pravi predsednica Združenja dramskih umetnikov Slovenije Saša Pavček. In to ime ji je pristajalo, dodaja njena mlajša igralska kolegica, saj Štefanija Drolc “ni bila le običajna ženska, bila je umetnica, ki je lahko žarčila zemeljsko preprostost, in tudi dama, skrivnostna ženska plemenitega, vselej širokosrčnega odnosa do ljudi.” Najpogosteje je bila - Štefka. “Z enako dobronamerno širino, kot je sprejemala različna mišljenja ljudi, je sprejemala tudi poimenovanja nje same,” pravi Saša Pavček. “Iz človeške širine in talenta so nastajale številne vloge, s katerimi se je vpisala med največja imena slovenskega igralstva.”
Baška grapa in Trst
Štefka Drolc je pred drugo svetovno vojno sodelovala v mariborski gledališki skupini, ki jo je vodil Fran Žižek. V letih 1945-1947 je bila angažirana v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, kjer so jo opazili ustvarjalci Triglav filma in jo povabili v Baško grapo na snemanje prvega slovenskega celovečernega filma Na svoji zemlji, v katerem je upodobila Tildico. Pred kamero je pozneje veliko igrala, nazadnje leta 2013 v VztrajanjuMihe Knifica.
Prvo nagrado je Štefka Drolc prejela leta 1959 v Trstu - Združenje dramskih umetnikov Slovenije jo je nagradilo za vlogo Katerine Ivanovne v Babičevi uprizoritvi Zločina in kazni.
V letih 1948-1959 je bila zaposlena v Slovenskem stalnem gledališču Trst, kakor tudi Miha Baloh, s katerim se je leta 1953 poročila in življenje z njim delila več kot deset let. V Trstu, kjer je najjasneje spoznala dragocenost slovenske besede, je ustvarila prve opaznejše karakterne vloge, med njimi konec leta 1958 tudi Katerino Ivanovno v Zločinu in kazni F. M. Dostojevskega v režiji Jožeta Babiča. Zanjo ji je Združenje dramskih umetnikov Slovenije namenilo njeno prvo nagrado, ki so ji sledile še druge: Severjeva, puljska srebrna arena, Borštnikov prstan, Prešernova nagrada za življenjsko delo, srebrni častni znak svobode, bert za filmski opus ...
Največ gledaliških vlog je izklesala v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana, ki se mu je pridružila leta 1960 in tam igrala še v tem tisočletju.
Igralec se nikoli ne upokoji, je pravila Štefka Drolc, ki je v jeseni življenja nastopala tudi v primorskih gledališčih: v tržaškem je bila leta 2000 mati v Krvavi svatbi Federica Garcíe Lorce v režiji Damirja Zlatarja Freya, v novogoriškem je bila leta 2002 Maša v Treh sestrah A. P. Čehova v režiji Jerneja Lorencija, v koprskem pa leta 2003 Abby Brewster v Kesselringovi črni komediji Arzenik in stare čipke v režiji Borisa Cava-zze; tedaj sta ob njej v glavnih vlogah igrala še Ivanka Mežan in Gašper Tič.
Nezakonska mati
Kot profesorica umetniške besede je premogla tudi izjemen pedagoški eros. “Cenila je mladost kot vir življenja, iz katerega je tudi sama rada črpala in ji je bil v večni umetniški navdih,” pravi njena študentka na akademiji Saša Pavček. Dodaja, da je bila Štefka Drolc “vseodpuščajoča, vserazumevajoča, vsedarujoča duša, ki živi za svojo veliko strast - igranje”. Še posebej se je v Sašo Pavček in tudi druge kolege in poslušalce vtisnila recitacija Prešernove Nezakonske matere, s katero je Štefka Drolc leto za letom obogatila praznovanje kulturnega praznika pred pesnikovim spomenikom v Ljubljani: “Vedno z enako čustveno vnemo, enakim zanosom in izkušnjo je govorila Prešernovo pesem kot uspavanko, kot izpoved, kot resnico svojega srca.”
Igralka, ki je pod bremenom let počasi, a vztrajno stopala na oder, je vse do konca služila igralstvu, materinščini, umetnosti.
