Vzporedni fotografski svetovi Matjaža Prešerna

Razmerje med fotografijo, ki je vse do nedavnega veljala kot verodostojna predstavnica objektivne realnosti, in resnico je vprašanje, s katerim nas Matjaž Prešeren napeljuje v poseben užitek gledanja in doživetja. Estetizirano barvno, kompozicijsko usklajeni prizori irealnega sveta dopolnjujejo polje naših sanj. Prešeren je zelo poetičen in izrazno igriv na podlagi paradoksa. Izstopiti iz realnosti je njegov izpovedno ustvarjalni moto. In tu je vprašanje, do kod segajo pravila. Pred nami so podobe. Podoba zelo pripomore h kreaciji realnosti. Realnost postane sprejeta realnost skozi podobo. Res je tisto, kar je upodobljena resnica. Nadrealizem ni absurd realnosti, je konstrukt dvoma. Mali upor v toku zavedanja realnosti. Nadrealizem je igra, ki dopolnjuje resnico v stanje užitka. Resnice nikoli ne dosežemo, ampak pot do nje je nad vsem. Je čudež poseganja v sublimno. Naslov razstave pred nami je Lebdenje, skoraj izven. Na nebu je lebdenje realnost. Tu na trdnih tleh zemeljskega površja je lebdenje v kontekstu izpovednosti našega projekta simbolična karakteristika. Lebdenje, ki nam omogoča, da izstopimo. Smo skoraj tam, vendar še kar lebdimo. Lebdimo, da bi prišli tja, pa še vedno lebdimo. Lebdenje je to, da bi prišli tja. Lebdenje je zanka. Ekstremne razdalje in največje bližine se snidejo v polju vidnega ekrana.

Izjemnost doživetja

Neverjetna sinhronija, morda sintaksa, sta elementa, ki v kaotičnem okolju zastavita izjemnost doživetja.

Opus osmih podob se z vizualno sugestibilnostjo, ki prestopa literarno narativnost, odpira pred gledalca v smislu čiste podobe. Kar pomeni, da kljub temu, da gre za fotografsko delo s povsem figuralno bazno osnovo, zvenijo obravnavana dela v svoji “dadi” v širšem spektru optične izraznosti.

Vsekakor je avtorjeva osnovna intenca oziroma prvenstveni izpovedni domet v posredovanju občutenja dogodkov. Ustvarjalec nas v nenavadnosti prizorov fascinira s prepletanjem. Prepletanjem, ki se lahko izpeljuje kot magično prelivanje eksterierov in interierov, prepletanje v posredovanju časovnosti, fragmentov, ki se skozi fantastično, irealno prezentiranje pripovednega manifestirajo kot premoščanje običajnega stadija realnega. Avtor se poigrava z izborom okolja, poseljenostjo, pozicijo, karakterno osredotočenostjo figur, ki se kot protagonisti dogajanja predstavljajo na različnih nivojih sugestibilnega. Kreacija nadrealnih medsebojnih relacij plemeniti izpovedno plast upodobljenega, ki se v nosilnih akterjih vzdušja podobe širi čez okvir vizualno posredovanega in dopušča pripovednost v vidu različnih interpretacij.

V vizualnem razkošju se relativizira videnje. Videnje se združi v doživetju, ki prestopa prag preproste slike sveta in odpira nove svetove, nove možnosti. Možnosti, ki so zelo poetične, vendar precej racionalizirano izostrene, ne povsem sanjske, ampak skoraj življenjske. Asociativnost se giblje v vse smeri. Gre za atmosfero, asociativ-
nost širšega volumna, ki ni ustavljena v posamični simbolni opredelitvi, ampak se razliva v splošnost. Popolnost ima figuralno ali nefiguralno obliko, vedno je občutena. Prezentirana lepota (lepota krajine, prostora) je arhetipska, je lepota estetskih kanonov, podkrepljena z eksemplarnostjo barve in formalni redom. Je tista, ki se zgleduje v naturalnem.

Kot rečeno, morda v figuralni poseljenosti nevsakdanjih krajin pred nami ni nič simboličnega, ampak čista fikcija, iluzija. Soočanje z realnostjo je brezmejno, polno možnosti brezkončnega in kakor, da so pred nami nekakšne ikone, podobe atribucijskih vrednosti duhovnega (vse polno je lebdenja - lebdenje kot simbol vstajenja), na drugi strani je odnos med emotivnim in čutnim.

Podobe so polne gibanja, zlivanja krajin, oblakov, padanja … Linearnost časa se razgrajuje na posamezne sekvence. Ustvarja se vizualni zven prostora. Podobe so kakor glasbeni, zvočni prelivi, ki tečejo v času brez konca, polnijo prostor v brezčasovnem. Iluzija je vedno prisotna. Je imaginacija bivanja, ki postavlja vprašanja na poti v abstraktno videnje realnega. Vprašanja, kje se začenja in kje se realnost končuje, ali realnost sploh obstaja ali je vse samo fikcija, se izgubljajo v lastni irelevantnosti občutenja podobe.

Umetniška poetika Matjaža Prešerna nastaja na podlagi fotografije, medija, ki je s svojo pojavnostjo in splošno uporabnostjo radikalno posegel tudi v ustvarjalnost umetniškega “podobotvorja” zadnjega stoletja. Vsekakor pričujoča fantastična poetičnost v nekem smislu razstira avtorjevo doživljanje sveta, njegovo intimnost, ki se posredovana v magičnosti podobe, plasti v različne zgodbe in pripovedi, kjer je čas zelo relativen in se prostor preliva v dimenzijah, ki presegajo realno.

Vzporedni svetovi, ki jih odpirajo podobe Matjaža Prešerna, so razvejani. So iluzija. Iluzija, nastanjena v površini nekega polja, v katerega lahko odhajamo s svojim pogledom, svojo percepcijo zelo globoko. Iluzija nas s privlačnimi elementi vleče vanj. Fotograf ustvarja čisto sliko, psihični premet, ki se ne odziva na objektivno oprijemljivost, ampak učinkuje z elementi, nosilci neposrednega izraza in izpovedi. Kot rečeno, ne gre za simboliko, gre preprosto za podobo. •