Werner Herzog je v Postojnski jami prepoznal pokrajino sanj in poezije
Werner Herzog, nemški režiser, scenarist, producent, pisec in pustolovec ter eden najbolj samosvojih, divjih in cenjenih umetnikov našega časa, je bil lani gost Beneškega filmskega festivala, letos pa se je na beneški Lido vrnil s svojim novim igranim filmom, ki ga je snemal tudi v Postojnski jami. O jami je govoril tudi ob letošnji predstavitvi filma, ki je sovpadla z njegovim 84. rojstnim dnem. Slavje je tako dvojno, saj prav to nedeljo praznujemo tudi mednarodni dan jam in krasa.
Werner Herzog, ki je na beneškem festivalu praznoval 84. rojstni dan, je predstavil svoj novi film Bucking Fastard. Ob njem igralci Orlando Bloom ter sestri Kate in Rooney Mara.
Foto: Andraž GombačWerner Herzog, ki se je 5. septembra 1942, sredi druge svetovne vojne, v Münchnu rodil materi hrvaškega rodu Elisabeth Stipetić, je velemojster, oboževan po zaslugi filmov Aguirre, srd božji, Fitzcarraldo, Skrivnost Kasparja Hauserja, Stroszek in še mnogih drugih. Lani je na beneški Mostri prejel zlatega leva za življenjsko delo in nam predstavil dokumentarec o skrivnostnih slonih Ghost Elephants, letos pa je pripotoval z novim filmom, svojim prvim igranim po sedemletnem premoru.
Napoveduje ga že v spominski knjigi Vsak zase in bog proti vsem, ki je lani v prevodu Anje Naglič in uredništvu Tine Vrščaj izšla pri Beletrini: "Posneti hočem igrani film o dvojčicah Fredi in Greti Chaplin. Leta 1981 sta se za kratek čas pojavili v angleškem rumenem tisku in za nekaj tednov nekako zasloveli kot 'z moškimi obsedeni dvojčici', ki sta tako zelo zalezovali svojega soseda tovornjakarja, da je ta, na koncu z živci, šel na sodišče, da bi dosegel prepoved približevanja. Njuna zgodba je enkratna. Sta namreč edini enojajčni dvojčici, za kateri je doslej znano, da sta govorili v zboru."
V filmu vidimo, kako sestri - imenujeta se Jean and Joan Holbrooke, odlično ju odigrata resnični sestri Kate in Rooney Mara - v zboru, enoglasno, četudi z dvoje usti, na sodišču vzkipita. Ljubljenega moškega - polnokrvno ga odigra zvezdnik Orlando Bloom - obtožita laži, ob tem pa se takisto soglasno zmotita in ga namesto s "fucking bastard" označita z "bucking fastard". In prav tako je Herzog naslovil film, bizaren, duhovit in ganljiv.
Že lani sem ga na tiskovni konferenci povprašal o prihajajočem filmu in snemanju v Sloveniji. Herzog je pojasnil, da je zgodbo postavil na Irsko, kjer so tudi posneli večino prizorov: "Na koncu pa smo morali posneti še povsem drugačne prizore, saj se film dogaja tudi v veliki, skrivnostni, čarobni jami. In iskanje ustreznega prizorišča nas je pripeljalo do najčudovitejše jame na svetu … Med snemanjem pri vas smo se pritajili, nismo zbujali pozornosti, ne jaz ne moja ekipa. V vaši deželi sem izjemno užival. Je neopisljivo čudovita. Tako lepa, da ti vzame dih. Ljudje pa zelo gostoljubni, ustrežljivi."
Med lanskim srečanjem na terasi hotela Excelsior na Lidu sem mu tudi podaril Offen.02, nemško izdajo izbora Kosovelovih pesmi in misli Odprto.02, v prevodu Ludwiga Hartingerja izdano pri sežanskem društvu Konstruktivist.
Letos je bil prvi znanec, ki sem ga srečal ob prihodu na festival. Na recepciji hotela sem mu pokazal slovensko izdajo njegove spominske knjige, zatem pa na tiskovni konferenci prisluhnil predstavitvi filma, v katerem vidimo, kako sestri več let vztrajno kopljeta rov v votlini na Irskem - in se naposled prebijeta v Postojnsko jamo, ki jo je iz vseh mogočih kotov temeljito ujel Herzogov stalni direktor fotografije Peter Zeitlinger, leta 2021 dobitnik goriške nagrade Darka Bratine.
V filmu nastopi tudi človeška ribica
"Jama v filmu je pokrajina duše, domišljije," nam je pripovedoval Herzog. "Te prizore smo posneli nedaleč od tu, v Postojnski jami v Sloveniji. Ko sem jo videl, sem dojel, da tega ne moremo zgraditi v studiu. Jama je impresivna, ima več kot dvajset kilometrov raziskanih rovov, skoznjo pelje vlakec na tračnicah, tam je celo podzemna poštna postaja … Je še kako resnična, vendar ne v filmu. Tu nastopa kot sanjska pokrajina. Kot poezija."
Urno sem dvignil roko in si izboril vprašanje. Filmska ekipa se je kot uglašen zbor nasmehnila, ko sem povedal, da sem se rodil v Postojni, komaj kilometer stran od jame. Herzogu sem povedal, da sem opazil, kako je v svoj film vključil, kar ga je pričakalo v jami: vlakec, pošto (vključno z vrati, na katerih lahko preberemo napis za vhod v slovenščini in italijanščini), seveda tudi človeško ribico … Vse našteto igralki tudi komentirata. "Ali je potemtakem Postojnska jama zdaj soavtorica vašega scenarija?" sem vprašal avtorja.
"Po svoje imate prav, je soavtorica," se je nasmehnil Herzog. "In Slovenija se je izkazala. Ljudje, ki upravljajo jamo, so bili zelo ustrežljivi in gostoljubni. Smo pa lahko snemali samo ponoči, saj gre podnevi skozi jamo 30.000 turistov. Sestri sta vedeli, da bomo sanjske prizore snemali čisto na koncu."
Sestrama Mara je bila jama sanjska in tudi strašljiva
Kate Mara je prikimala: "Tudi samo snemanje je bilo za naju sanjsko, sploh ker smo snemali sredi noči, kar je zmeraj nenavadno. Sprva mi je bilo tudi strašljivo, saj še nikoli nisem bila na takem kraju. In notri smo morali ostati, dokler ni bilo vse posneto, jame nismo mogli preprosto zapustiti. Je pa to vzdušje gotovo pripomoglo k filmu, saj so prizori zdaj res sanjski."
"Vse drugo smo prej posneli na Irskem, čisto na koncu sta sledili še dve snemalni noči v Postojnski jami," se spominja Rooney Mara. "Tam smo bili že nekoliko žalostni, ker smo vedeli, da se snemanje bliža koncu, da se izteka ta neverjetna pustolovščina. Čudno je bilo sredi noči v poročni obleki sedeti na vlakcu in se voziti po jami."
Werner Herzog se je nasmehnil in dvignil kazalec: "Še enkrat - moj poklon Sloveniji!"
Film iz Benetk potuje naprej. Kmalu bodo Postojnsko jamo občudovali še na festivalih v Torontu, San Sebastiánu, New Yorku …