Z glasom od revščine do prve plošče
Naslednji ponedeljek ob 21. uri bo v Koper že četrtič pripotoval Tespisov voz (Il carro di Tespi), projekt pod okriljem društva Società Filarmonia iz Vidma. Orkester in pevci se bodo pod taktirko Alfreda Barchija na Titovem trgu tokrat z “opernim spektaklom” poklonili legendarnemu italijanskemu tenoristu Enricu Carusu.
KOPER > Julija 2014 so glasbeniki in pevci v Koper pripotovali z Rossinijevo komično opero Seviljski brivec, predlani so nastopili s programom arij Nessun dorma - v soju sveč, lani so se vrnili k Gioachinu Rossiniju (1792-1868), letos pa se bodo poklonili Enricu Carusu (1873-1921).
Koordinatorka projekta Loretta del Zotto se je na novinarski konferenci v Kopru za podporo zahvalila lokalnim oblastnikom, sponzorjem, medijem in drugim, ki pomagajo pri izpeljavi zahtevnega koncerta, njegovo ozadje in vsebino pa je pojasnil Alfredo Barchi,predsednik društva Filarmonia in dirigent orkestra, ki ga sestavlja 47 glasbenikov iz srednje Evrope, predvsem Bolgarije, Romunije, Moldavije in Slovenije.
“Leta 2021 bo minilo sto let od njegove smrti in takrat se ga bodo spominjali po vsem svetu, nam pa se zdi prav, da jih malce prehitimo,” pravi Barchi. “Enrico Caruso je bil veličasten tenor med velikimi tenorji, italijanska vrhunskost v svetu.”
Caruso se je rodil v skromni, revni družini in se pogosto sprl z očetom, ki ga je želel ob sebi v mehanični delavnici, mati pa ga je podpirala pri nadaljevanju študija opernega petja. “Lahko bi rekli, da je zmagala mamina volja, saj je bila izjemno odločna,” opisuje dirigent. “Pred Enricom je imela že 17 otrok, ki so povečini umrli že med porodom, saj so preživeli le on in še dva brata. Že po osnovni šoli se je izkazal na večernih tečajih slikanja in postal kasneje izjemen portretist. Od tega obdobja je ostalo več slik, ki ga povezujejo z likovno umetnostjo.”
Carusov talent so odkrili v gostilni v Neaplju, kjer je prepeval tamkajšnje lokalne pesmi, nato so se zanj zavzeli na glasbeni akademiji, kjer pa so ob prvem javnem nastopu njegov tenorski glas skušali usmeriti bolj proti baritonu. “Značilnost njegovega glasu je bila namreč strastnost, lastna ljudem z juga, toplina, izjemna jasnost, čistost, vendar s skoraj baritonsko barvo. Baritoni vedno pojejo vloge moških, ki so jim žene nataknile rogove. Ni govora, da bom pel bariton, je menda zatrjeval,” z nasmehom pojasnjuje Barchi.
Po prvem uspehu se je Caruso preselil v ZDA, še bolj zaslovel, obogatel, a bil, poudarja dirigent, tudi zelo darežljiv: “Bil je dobrodelnež, skušal je čim večkrat peti brezplačno, a ko je odprl usta ob kaki drugi priložnosti, je znal tudi dobro zaslužiti.” Barchi podarja, da je Carusov glas kot prvi na svetu zazvenel na plošči, z njim se je začelo glasbeno založništvo.
Koncertni program, naslovljen Enrico Caruso, legenda glasu, obsega najznamenitejše pesmi neapeljskega izročila in popularne arije iz tradicionalnega italijanskega repertoarja operne glasbe, kakršna je Nessun dorma.
