Z malih zaslonov med knjižne platnice

KOPER > Daria Bignardi tudi danes na televiziji rada provocira v oddaji Invasioni barbariche, a od leta 2009 intenzivno gradi tudi drugo kariero - pisateljsko, zaradi katere se bomo z njo najverjetneje vse manj srečevali na malih zaslonih in vse več v knjigah.

Daria Bignardi (1961) je v koprskem Domu knjige pospremila izid slovenskega prevoda svojega romana Popolna akustika (L'acustica perfetta), ki ga je prevedla Anita Jadrič in izdala Mladinska knjiga. Knjiga govori o zakonskem paru, o Arnu, ki ga nekega dne, po 14 letih skupnega življenja, žena Sara pusti z njunimi tremi otroki. Arne se loti natančnega seciranja njunega odnosa, s katerim želi priti do vzroka njenega nenadnega odhoda.

Bignardijeva se je v pisateljsko kariero podala leta 2009 z avtobiografijo Ne bom vas pustila kot sirote (Non vi lascerò orfani), zgodbo svoje družine. Takoj jo je opazil pomemben italijanski kritik Goffredo Fofi. Sledila sta še romana Težka karma (Un karma pesante, 2010) in Ljubezen, kakršno si zaslužiš (L'amore che ti meriti, 2014), Popolna akustika pa je v Italiji izšla že leta 2012. Od kod njena ljubezen do pisateljevanja? “Med otroštvom v Ferrari sem bila obkrožena s knjigami, še posebej s francosko in rusko literaturo, ker je bila mati učiteljica in je diplomirala iz francoske in ruske književnosti. Zaradi pretiranega materinega strahu se nisem kaj preveč igrala na ulici in sem že zelo zgodaj začela brati in tudi pisati,” je dejala Bignardijeva. Ko se je nenadoma, v nekaj urah, poslovila njena mati, nekaj let prej pa še njen oče, se je Bignardijeva, pri 45 letih, čutila dolžno napisati kaj o tej čudoviti družini, je med drugim povedala v Domu knjige. Tako je nastal njen prvenec, ki je naletel na zelo pozitivne odzive in ji dal še več zagona za nadaljnje pisateljevanje.

Njen urnik je sicer zelo naporen, tri mesece na leto dela na televiziji, osem mesecev pa posveča pisanju in, kot je dejala, naj bi se letos še zadnjič ukvarjala s televizijo.

V mladosti je bila prepričana, da bo učiteljica, a s selitvijo v Milan pri 23 letih se je njeno življenje postavilo na glavo. V nekaj letih je postala profesionalna novinarka. Začela je kot urednica na Raiu, kamor se je pozneje za krajši čas še vrnila. Nekaj časa je delala pri Mediasetu Silvia Berlusconija, leta 2004 pa je pristopila k bolj neodvisni mreži LA7. Največjo prepoznavnost si je nedvomno zgradila z vodenjem prvega italijanskega šova Veliki brat leta 2000, a na ta silni uspeh ni bila pripravljena, je povedala. Poleg tega ji televizijski format Velikega brata ni pustil veliko avtorskega manevrskega prostora, zato se je hitro podala novim izzivom naproti. V zadnjih letih je v svetu italijanske televizije nedvomno najbolj opozorila nase z vodenjem oddaje Invasioni barbariche in osvojila številna priznanja, med temi tudi italijanskega televzijskega oskarja telegatto.

10. maja pa bo na italijanskih knjižnih policah že njen najnovejši roman La santa dei casi impossibili (Svetnica nemogočih primerov), je še povedala.

BILJANA PAVLOVIĆ