Z odra v življenje
“Talia!” sta pred sedmimi leti istočasno dahnili prijateljici in gledališki kolegici Samanta Kobal in Urška Bradaškja. Dramaturginja in pedagoginja ter igralka in sociologinja sta svojo gledališko šolo poimenovali po zavetnici gledališča, kar jima je prineslo srečo.
KOPER, DEKANI>Od tedaj sta, kot pravita, marsikomu pomagali z odra lažje stopati v življenje. Tudi članom skupine Talia, ki bodo v soboto nastopili v Dekanih.
“Vedno me je zanimalo gledališče in ko sem iskala način, da bi izkusila oder, sem naletela na Talio. Ko sem začela, mi je to predstavljalo predvsem sprostitev po napornem tednu. Na odru vse odklopim in uživam,” pravi Maruška Valentič, ki bo v sobotni predstavi Žensko ročno delo Jeana Clauda Danauda igrala Zofijo. Amando Vidic,gospodično Petitpas, ki je oder že spoznala kot violinistka, je zanimalo, kako ga doživlja igralec: “Talio obiskujem že četrto leto in uživam predvsem v gradnji vloge, kar je nadvse ustvarjalno početje.” Ženska oblačila vdove bo v tokratni predstavi oblekel tudi Tomi Brajda, ki si je, kot pravi, od nekdaj želel videti, kakšen je svet iz ženske perspektive: “Rad sprejmem izzive in izkušam novosti. Najbolj zanimivo je, da si lahko na odru nekdo drug. Takrat nisi več ti.”
To ni gledališki krožek, temveč šola, v kateri poudarjamo pomen procesa, pravi Urška Bradaškja. A po drugi strani je že samo ime gledališka šola nekoliko zavajajoče, saj se vsak, ki obišče katero od njunih gledaliških skupin, lahko prepriča, da predajanje znanja poteka predvsem v duhu zabave, sproščenosti, pa tudi domišljijskih zank in humorja.
“Nekoč so otroci imeli gledališko vzgojo že v šoli, kjer so jih učili predvsem jasno govoriti, se dobro izražati, pravilne drže in gledati človeka, ki mu kaj govorimo, v oči. Pod krinko 'biti igralec' so se naučili osnov za gibanje v družbi. Gledališče je življenje, je odrska preslikava nekaterih življenjskih okoliščin,” podarja Kobalova. “Ljudem pomagamo, da so v življenju ustvarjalnejši, da se znajo bolje izražati, komunicirati, obvladajo javno nastopanje,” pravi Urška Bradaškja, ki v gledališču skrbi predvsem za igro, medtem ko se Samanta Kobal, ki je sicer tudi pedagoginja, habilitirana visokošolska predavateljica in nenazadanje klovnesa, posveča režiji. Slednja je prepričana, da je znanje, pridobljeno v gledališki šoli, predvsem znanje za življenje, ki ga je mogoče uporabiti v šoli, na delovnem mestu in v vsakdanjem življenju.
Gledališčnici ne skrivata ponosa nad dejstvom, da je njuna gledališka šola edina v Istri s tako obsežnim programom za različne starostne skupine - od najmlajših do odraslih -, vključuje pa tudi gledališko skupino Talia, ki se bo v soboto predstavila v Dekanih.
V društvu že sedmo leto spajajo ljubiteljsko gledališko dejavnost in profesionalen pristop, kajti čeprav se vpisujejo ljubiteljski igralci, je raven dela profesionalna. Kot pravita vodji, naj bi prav to bila temeljna razlika med obiskovanjem njune šole in zgolj uprizarjanjem ljubiteljskih gledaliških predstav. Ponosni sta tudi na dosežke posameznih članov. Nekdanji član Matic Blagonič je denimo posodil svoj glas glavnemu liku v Disneyevi risanki V višave (Up).
A dosežki niso vse. Čeprav smo jih v Dekanih obiskali prav med pripravljanjem predstave, mentorici poudarjanja, da končni cilj niso prestave. Pomemben je predvsem sam proces, s katerim se med ustvarjanjem likov sodelujoči naučijo na razmere pogledati iz različnih perspektiv. Kar je v času, ko se zdi vse tako črno, še posebej dobrodošlo.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
