Z umetnostjo proti stereotipom

PIRAN> Kot ugotavlja likovni kritik in publicist Ješa Denegri, razlike v poreklu treh umetnikov, še zlasti v luči vsega, za kar vemo, oziroma kar slutimo, da se je od začetka devetdesetih letih dogajalo v bosensko-hercegovskih človeških usodah in razmerah, niso nepomembne. Nasprotno. V Zapisu za umetniško in človeško sorodnost Denegripoudarja, da prav nacionalne razlike med tremi umetniki niso nikoli skalile njihove medsebojne umetniške naklonjenosti ter njihovih bližnjih človeških odnosov.

Liberalna umetnost

Za izhodiščno točko skupine Kammen, vsote ustvarjalnih sil Kajinića, Marića in Numankadića, umetnostni zgodovinarji navajajo leto 1987 oziroma njihovo razstavo v Zenici. Leto pozneje so se po zgledu umetniških kolektivov Prostor-oblik in Zvono predstavili v sarajevskem Collegiumu Artisticumu. Po oceni Denegrija so s tem dopisali še eno neizogibno stran v nedavni umetniški zgodovini lastnega kulturnega okolja. “Za skupino Kammen je bilo, kot za vse te skupine, ko se je o njih govorilo, obvezno poudarjeno, da so združevale avtorje zasebnih prepoznavnih pristopov in profilov ter temu primerno, da je šlo vedno za skrajno liberalne umetniške kolektive, ki niso prikrajševali individualne svobode izražanja in vedenja svojih pripadnikov. Tako je bilo tudi z začasno skupnostjo teh treh izrazitih posameznikov. Njihove umetniške posebnosti niso ovirale pristnosti človeškega druženja, niti jih to druženje ni oviralo pri njihovem umetniškem izražanju.” Poleg prijateljstva jih je povezal predvsem skupen pogled na umetnost. Slednja pa v njihovih očeh in mislih ni bila mimetična, klasična ali narativna. Uveljavljeni likovni govorici so se postavili po robu s samosvojim in inventivnim izrazom. Na teh potezah je zgrajen Kammen, ki traja še danes. Seveda je drugačen kot na začetku, a v dveh desetletjih še naprej vztrajno gradi na raziskovanju pristnega, ikonografsko izvirnega in vsebinsko domišljenega likovnega izraza.

Kajinić se na piranski postavitvi predstavlja s ciklusom novejših, “belih” slik. Kot piše Strajo Krsmanović, Krajić s pričujočim ciklusom raziskuje tisti psihološki trenutek, v katerem vsak ustvarjalec začenja svoje umetniško delo. “Strah pisca pred belim papirjem, skladatelja pred črno-belimi tipkami klavirja, slikarja pred belo površino - to so trenutki, ki navdihujejo Kajinića, da jih slikarsko razišče ter iz njih potegne misel in čustvo, s katerima se vztrajno ukvarja.”

Mimo gredo vojne, politike, države ...

Marić se s fotografijo ukvarja kot z grafiko. Njegova “fotografika” nam pred oči postavlja portrete posameznikov, oblečenih v majice z različnimi sporočili. Umetnik pri tem izhaja iz osebne izkušnje azilanta, gledalcu pa zastavlja neposredna vprašanja, povezana predvsem s problematiko dela.

Forma Numankadićevega likovnega izraza pa je svitek - palimpsest. Prek njega gledalcu spregovori o vojni, ki jo je preživel v Sarajevu.

Po Krsmanovićevi oceni so prav zapisi edini pričevalci vsega, kar je bilo doživeto - torej tudi določenega zgodovinskega trenutka. “Mimo gredo vojne, politike, države se menjajo, o vsem tem pa ostajajo le zapisi, da je sploh kaj bilo. Numankadić seveda ne predstavlja zapisa kot verističnega dejstva, ampak ga slika in iz njega ustvarja likovno stvaritev. S tehniko večslojnega nanašanja materiala namiguje na minevanje časa, kar je osnovno dejstvo, ko gre za zapis, ali pa s tehniko nastrganja raziskuje prazačetek, to je samo dejanje nastajanja.”

Postavitev, ki v Mestni galeriji gostuje ob pomoči ljubljanskega Cankarjevega doma in sarajevskega Collegiuma Artisticuma, je mogoče razumeti kot neke vrste kljubovanje umetniške trojice. “Ko so prvič nastopili skupaj, verjetno niso razmišljali o tem, da pripadajo trem narodnim skupnostim, ki stoletja dolgo živijo v Bosni in Hercegovini, glede na to, da v tistem času ideologija ni poudarjala tega dejstva,” ocenjuje Krsmanović in dodaja: “Danes se tega zavedajo in ravno zaradi tega nastopajo edinstveno ter nekako pomenijo likovne predstavnike Bosne in Hercegovine, s čimer kažejo na to, da prijateljstvo, človeškost in predvsem umetnost zmorejo in morajo vztrajati proti družbenim in političnim obrazcem, ki nam jih nepopustljivo vsiljujejo.”

MAKSIMILJANA IPAVEC