Za preživetje in grobo proti življenju
Dveletni mednarodni raziskovalni projekt tihotapstva prehaja v sklepni del. Po razstavi v Muzeju moderne in sodobne umetnosti na Reki, je v sredo zvečer svojo postavitev Pretihotapljene antologije odprl še idrijski Mestni muzej. Tretji partner projekta - tržaška galerija Contemporanea - bo zaokrožila multidisciplinarni pogled na tihotapljenje novembra.
IDRIJA > Razstava (Pre)tihotapljene antologije, ki je plod poglobljenega preučevanja fenomena tihotapstva v okviru mednarodnega projekta pod okriljem Evropske komisije, bo v veliki muzejski grajski galeriji na ogled dva meseca. Mestni muzej je četrtkovo otvoritev pospremil z drugim simpozijem in raznolikimi pogledi poznavalcev na večno pereč, a sočasno za preživetje tudi pomemben fenomen.
Med tihotapce skozi carino
Na razstavo, katere otvoritev so pospremili bogat kulturni program in gosti ter govorci iz krajev vseh treh partnerskih držav in krajev projekta - Reke, Trsta in Idrije, se boste odpravili s “pasaportom”, potnim listom iz časov značilne medvojne carine, ko je bilo tihotapstvo (kontrabant) v vseh omenjenih krajih ključno za preživetje. Na razstavi sami pa se boste potopili v različna časovna obdobja in družbeno etične razsežnosti tihotapstva. Skupaj s potnim listom jo je v poučno, sočasno tudi zabavno doživetje, oblikoval domačin Dado Andder.
”Tihotapljenje je povezano z mejami - dejanskimi in abstraktnimi. Na razstavi zato skušamo zabrisati mejo med dobrim in slabim, dovoljenim in prepovedanim, legitimnim in legalnim. Izpostavili smo številne razsežnosti tihotapljenja - od hudomušnih pripovedi kontrabantarjev do najresnejših posledic, zlasti današnjega tihotapstva,” je razstavo pospremila avtorica, kustosinja Marija Terpin Mlinar.
Zgodovinsko in geografsko se razstava in raziskave omejujejo na prostor med sodelujočimi kraji. Ker je bilo preživetje v njem pogosto odvisno od kontrabanta, so se podrobno posvetili pozitivnemu vrednotenju tihotapcev v slovenskem izročilu.
Zanemarili niso niti najbolj črnega in proti življenju uperjenega tihotapstva z drogami (največji črni trg), orožjem na drugem mestu in umetninami na tretjem ter žal najhitreje razraščajočega tihotapljenja ljudi in trgovine z njimi. V sodelovanju z Muzejem slovenske policije, domačimi in tujim arhivi ter fakultetami, o vsem pričajo zanimivi predmeti, fotografije in arhivsko gradivo.
Ko človeška življenja štejejo najmanj
Pozitivna nota in igriv uvod v razstavo (med ostalim tudi z igro podobno Človeku ne jezi se) je povezana zlasti z medvojnim kontrabantom, pa tudi Martinom Krpanom in njemu podobnimi liki. Dr. Milan Trobič je na simpoziju opozoril, da kontrabanta in tihotapljenja nikakor ne gre enačiti. “Zanimivo je, da slovar slovenskega književnega jezika teh dveh pojmov sploh ne razlikuje. Upam, da smo uspeli dokazati, da to ni prav. Sicer pa me je ob pripravi razstave najbolj šokiralo dejstvo, da so tihotapci z drogami bolj kaznovani, kot tihotapci z ljudmi. Da danes človeška življenja štejejo najmanj in se zato lahko najbolj črno tihotapstvo najhitreje razrašča, je nedojemljivo,” je menila Mlinarjeva.
Razstava in simpozij nista obšla usod nigerijskih prostitutk v Italiji, tihotapljenja mamil po znanih balkanskih, trenutno proti severu preseljenih poti, opija iz Afganistana, umetnin, knjig in idej, s tihotapstvom povezane korupcije in vse do zgodovinskega tihotapljenja kot načina preživetja, znanega “sprejemljivega” tihotapstva iz Italije v socialistično Jugoslavijo in za Idrijo značilnega tihotapljenja živega srebra nekoliko dlje v preteklosti.
Razstavne sklope povezujejo namensko nastala umetniško dokumentarna dela umetnikov iz sedmih držav. “Umetniškemu pogledu na tihotapljenje smo se z odmevno in dobro obiskano razstavo podrobno posvetili na Reki. Dober obisk želim tudi Idriji in novembra Trstu. Skupaj pripravljamo še knjigo, v katero bomo strnili vse naše skupno raziskovalno delo,” je zaključila Sabina Salamon, koordinatorka projekta z Reke.
SAŠA DRAGOŠ
