Za svobodo, resnico in zlasti ljubezen
“Predstava je polna ljubezni, seveda tudi sočutja in odpuščanja, ki ju ljubezen prinaša. Če bi ljudje bolj negovali ljubezen, ne sovraštva, bi se svet drugače vrtel,” je prepričana igralka Lara Jankovič. Na odru Avditorija Portorož bo v petek ob 19.30 premierno igrala in pela v avtorski gledališko-glasbeni Pesmi za Laro, koprodukciji Avditorija Portorož in Pionirskega doma Ljubljana v režiji Yulie Roschina.
PORTOROŽ > Ruski pisatelj Boris Pasternak (1890-1970) najbolj slovi kot avtor Doktorja Živaga (1957), po katerem je angleški režiser David Lean leta 1965 posnel sloviti film z Omarjem Sharifom v naslovni vlogi in z Julie Christie kot Laro.
Besedilo za predstavo Pesem za Laro- Ujetnica časa je dramatičarka Simona Hamer resda napisala po motivih spominov, ki jih je Olga Ivinska (1912-1995) zabeležila v knjigi Leta s Pasternakom, a pomembno vlogo tu igra tudi Pasternakov veliki roman, na kar namiguje podnaslov predstave Poklon nesmrtni ljubezni resničnih Lare in dr. Živaga.
Igralka in Avditorij praznujeta svojih 50 let
“Pred dvema letoma in pol me je pritegnila zgodba, povezana tudi z mojim imenom,” je včeraj na tiskovni konferenci povedala Lara Jankovič. “Doktor Živago in Lara sta bila v resnici Pasternak in Olga Ivinska, ki je bila 14 let pisateljeva ljubica, kar je njegova žena vedela. Žena je bila praktična, skrbela je za vse, možu je zagotavljala red in mir, rutino, da je lahko pisal, medtem ko je pri ljubici dobil vse drugo: strast in globoke pogovore, saj je bila tudi ona umetniškega značaja, duhovno in intelektualno sta si bila blizu. Pasternak je v roman vtkal veliko resničnih drobcev. Na primer, Olgina hči iz prejšnjega zakona mu je bila tako všeč, da jo je uporabil kot model za Larino hčer.”
Igralka je hvaležna primorskim rojakom, ki so njen projekt rešili, potem ko je izgubila del podpore v Ljubljani. In počaščena, da abrahama praznuje skupaj z Avditorijem Portorož, ki gosti Festival slovenskega filma, Melodije morja in sonca ter še marsikaj. Sodelovanje je v čast in veselje tudi Avditoriju, je povedal v. d. direktorja Borut Bažec. Predstava jim je prinesla priložnost, da ob 50-letnici kulturne ustanove po dolgem času spet sodelujejo pri koprodukcijski predstavi. Yulia Roschina je z njimi sodelovala že kot umetniška vodja lanskega, potem žal nerazpisanega gledališkega abonmaja, šele zatem pa je sprejela igralkino vabilo, naj režira Pesem za Laro. Igralko je prepričala že, ko sta sodelovali pri predstavi Kdo je videl Coco? Moi, Gabrielle Chanel v Slovenskem stalnem gledališču Trst, iz tiste ekipe pa sta k sodelovanju pritegnili tudi oblikovalo odrskega giba Ano Pandur Predin. “Z njeno pomočjo se je očitno začela moja nova poetika. Mogoče sem pri tem projektu najbolj doslej ozavestila, da me zanima filmska igra na odru,” je pojasnila Yulia Roschina in dodala, da predstava širi zelo sočuten, srčen, topel odnos do sveta.
Ko se je pridružila projektu, je režiserka ruskih korenin najprej spremljala glasbeno vajo. Lara Jankovič jo je z interpretacijo ruskih pesmi ganila do solz. V “melodramatičnem muzikalu” bo zazvenelo devet pesmi, ki jih je v slovenščino prepesnil dr. Igor Saksida. Prepevajočo igralko bodo spremljali kitarista Ravi Shrestha in Tilen Stepišnik, ki sta ob njej že na koncertih Kako diši svoboda, kakšne barve je mir?, ter harmonikar Gašper Primožič in Aleksej Ermanov z balalajko.
Petkovi portoroški premieri bo 2. aprila sledila ljubljanska v Festivalni dvorani, zatem pa še gostovanja.
Ruski, a oblasti neljub
Predstava bi morala zaživeti že dolgo pred vojno v Ukrajini, ko pridevnik ruski še ni bil na črnih seznamih, a je premiero onemogočil zdaj vsepovsod prisotni, ampak skoraj pozabljeni virus. Čeprav je predstava zaznamovana z Rusijo, je niso umaknili s sporeda, nasprotno, poudarja Lara Jankovič: “Še bolj jo želim postaviti pred gledalce, saj je žal aktualna, kakor pred letom in pol ne bi bila. Gledališče nastavlja ogledalo družbi, to je njegovo poslanstvo. V predstavi odsevajo razmere, v katerih so pred skoraj 70 leti Pasternaka v Rusiji preganjali zaradi romana Doktor Živago. V njem je segel od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne in resnicoljubno opisoval družbeno dogajanje, tudi rusko revolucijo. To oblastem seveda ni bilo pogodu. Ker je pisal resnico! Zato tudi ni mogel prevzeti Nobelove nagrade, saj bi ga izgnali iz države. Ta kruta zgodba ni prizanesla niti Olgi. Žalostno je, da se iz zgodovine nismo ničesar naučili, podobno se dogaja tudi danes.”
Avtokratskim voditeljem nikoli ne bo pogodu resnici in svobodi zavezan umetnik, kakršen je bil Pasternak, še dodaja igralka.
