Zabavne variacije na pesimistični pogled
Občinstvo si želi raznolikih zgodb, slogov, gledaliških doživetij. Zato je Slovensko stalno gledališče začelo sezono z rockovsko predstavo in jo nadaljevalo “z dunajskim valčkom” ciničnega besedila avstrijskega dramatika Thomasa Bernharda Videz vara (1983), ki je v prevodu Mojce Kranjc doživel v tej uprizoritvi slovensko praizvedbo.
Dva brata v zrelih letih, kanarček in navzočnost iste, ljubljene ženske so osnovni elementi tragikomičnega zapleta v dveh dejanjih, ki se dogaja najprej na domu gostobesednega cirkuškega artista Karla, nato v stanovanju gledališkega igralca Roberta. Upokojena gospoda se obiščeta ob torkih in četrtkih, čeprav so jima ti obiski nadležni. Osrednja tema je vedno pokojna žena Karla, ki je v oporoki zapustila vikendico Robertu. Govori se o preteklosti, o poklicnih in življenjskih uspehih (predvsem pa o neuspehih), z grenkobo in z nasmehom, za katerima se skriva osamljenost protagonistov, ki stalnim konfliktom navkljub ne moreta drug brez drugega.
Vrhunska igralca sta pogoj
Besedilo zahteva dva vrhunska igralca, režija pa subtilnost izkušenega pogleda, zato so predstavo soustvarili trije veterani, kot so režiser Dušan Mlakar, ki je s to uprizoritvijo podpisal svojo osemnajsto predstavo v tržaškem gledališču, in igralca Ivo Ban in Vladimir Jurc. Komorno okolje dveh domov, ki ju prevevajo spomini, je ustvarila scenografka Petra Veber, kostume pa je podpisal Alan Hranitelj.
Špela Virant je v gledališkem listu napisala, da je Videz vara “najbolj izčiščeno besedilo Thomasa Bernharda”, vendar na “zelo bernhardovski način”. Pojasnila je, da “knjiga mora biti kakor križanka”, kot je avtor dejal leta 1986 v pogovoru s Kristo Fleischmann, “torej kakor uganka, ki jo reši bralec, ko izpolni prazne prostore tako, da se vse poveže in osmisli. Besedilo te igre je navidezno preprosto, ker daje zelo malo iztočnic, kako zapolniti to križanko.”
Virantova še pojasnjuje: “Čeprav Karl in Robert spominjata na druge Bernhardove protagoniste, pa se od njih tudi razlikujeta. Umetnik Robert, igralec, se je odlikoval v vlogi Tassa v Goethejevi igri, ki tematizira problem umetnika v družbi. Zdaj, na stara leta, žaluje, ker ne more in ne zmore igrati kralja Leara. Toda prav v tem soočanju s popuščanjem moči in izgubo družbenega vpliva je Lear, edini kralj, ki je v sodobnem svetu še mogoč: stari kralj igralcev. Karl, artist ekvilibrist, je filozof in nergač, občuduje Napoleona in samega sebe uvršča med osvajalce sveta, med nepopustljive tirane, ki poskušajo svet priličiti ideji, da bi ga izboljšali, pri tem pa zatrejo in uničijo vse, kar je vitalnega. Pa vendar se istočasno zaveda: “Razvalina smo / pa mislimo / da smo duhovna veličina.”
Bernhardov pesimiziem tokrat zabavnejši in jedkejši
Režiser Dušan Mlakar a je o vsebinskih plasteh tega besedila in o sporočilu, ki ga prinašajo dialogi dveh bratov, napisal: “Njuna srečanja so postala ritual, prav tako tema njunih razgovorov, ki se kar naprej ponavlja in se vrti okoli umetnosti, filozofije in artizma. Karl, ki se ima tudi za filozofa, poudarja, da je rokohitrski artizem večja umetnost od igralstva, bolehnega brata imenuje antiumetnik, tako kot igralce in igralsko umetnost nasploh … Videz vara je Bernhardova najbolj trpko burleskna igra in je pravzaprav igra o staranju, igra o življenju kot čakanju na smrt, igra o človekovi eksistenci in o telesnem razpadu. V njej spet variira svoj pesimistični pogled na svet, le da je tokrat zabavnejši in jedkejši. Njegov ostri humor je skupek humorja in sovraštva, s katerima napada pomanjkljivosti nas vseh.”