Začetniki idrijske avantgarde

IDRIJA> Odločitev o osvetlitvi pomena idrijske protestantske skupnosti, v 16. stoletju najtrdnejše na Slovenskem, je padla že v Trubarjevem letu 2008. Študij arhivov je zahteval čas in v torek sta Muzejsko društvo in Mestni muzej s simpozijem in z odkritjem obeležja protestantom namenila trajno mesto v zgodovinskem spominu in sočasno počastila dan reformacije.

Stala, obstala in rasla

Protestantko krščanstvo in njegov prispevek k nastanku značilnosti moderne družbe je osvetlil dr. Marko Kerševan, pozneje tudi slavnostni govornik ob odkritju spominske plošče na starem trgu.

“Čudna so pota zgodovine. Na trgu sv. Ahacija, ob ulici svete Barbare, dobivajo svoj spomenik protestanti, ki svetnikov niso priznavali. Protestantsko krščanstvo je bila vera čistega evangelija in prispevek k nastanku in obstanku moderne družbe: modernega individualizma, osebne odgovornosti, verske svobode, delovne usmerjenosti ...” se je ob spominski plošči Stati inu obstati vsem, ki so Idriji v prid uresničevali načela Primoža Trubarja poklonil Kerševan. Kot začetnikov idrijske avantgardnosti se jih je spomnil tudi predsednik slovenskega protestantskega društva Viktor Žakelj. “Plošča spominja in opominja. Ob zatonu kapitalizma, ko ne vemo, kam bo krenil svet, se je prav spomniti najnaprednejših zgodovinskih idej,” je povabil k novim premislekom o protestantizmu. Tudi na zgledu Idrije, ki je na temelju protestantskega napredka ne le obstala, pač pa vseskozi gospodarsko rasla, ne da bi jo prizadela novodobna tranzicija.

Prvi slovenski upor rudarjev

Ploščo je z županom Bojanom Severjem odkrila predsednica muzejskega društva Ivica Kavčič. Prej pa je z orisom 16. stoletja, ko je Ljubljana štela 4000, Idrija pa 1000 ljudi, pretežno rudarjev, ki so umirali v zanemarjenem in strupenem rudniku, uvedla simpozij. Protestantizmu na Idrijskem in tehnološkemu napredku rudnika v tem času sta se posvetila zgodovinar Janez Kavčič in geolog dr. Jože Čar.

Največji pomen sta pripisala prvemu slovenskemu rudniškemu upravitelju med letoma 1486 in 1595 in vnetemu protestantu Gregorju Komarju, njegovi velikopotezni razširitvi in opremi rudnika s tedaj vrhunskimi tehničnimi napravami, pritegnitvi strokovnjakov in ustanovitvi šole za vse otroke, dečke in deklice. Sprva so šolo financirali rudarji sami, leta 1581 pa so jo ustanovili kot uradno protestantsko šolo. “Doktrino in praktično izkazovanje reformirane konfesije je privzela večina rudarjev, ne le nemško govoreči priseljenci, temveč prav tako domačini,” je poudaril Kavčič. Zato ne preseneča, da so rudarji leta 1579 kar s pomočjo protestantskih učiteljev organizirali prvi upor na naših tleh in se zaradi izkoriščanja pritožili deželnemu knezu. Kulturna in socialna naravnanost protestantskega vodstva Idrije je imela ob koncu stoletja vrsto zavidljivih rezultatov. Protireformatorji, ki so napredne može izgnali iz mesta in v kali zatrli razvoj, so uničili tudi vse dokaze o njihovem delu. Med drugim tudi o učitelju Petru Gallusu in njegovem domnevnem bratu, slovitem Jakobu Petelinu Gallusu, ki naj bi v Idriji ustvarjal in s katerim bi se “smeli” Idrijčani bolj ponašati, je poudaril raziskovalec idrijske preteklosti Rafko Terpin.

SAŠA DRAGOŠ