Žan na lovu novega kviza v mestu

V kvizu se bodo namreč pomerili naključni mimoidoči, ki se bodo za sodelovanje odločili na kraju dogajanja in takojšnja bo tudi nagrada. Za končno zmago bo potrebno pravilno odgovoriti na sedem vprašanj, tekmovalci pa bodo imeli na voljo dva jokerja: lahko bodo izkoristili klic, za pomoč prosili mimoidočega ali pa uporabili internet, le enkrat pa bo moč zastavljeno vprašanje tudi preskočiti.

In kot zanimivost lahko razkrijemo, da bo v kvizu veliko rekvizitov in zanimivih mestnih lokacij.

Voditeljske niti bo imel v rokah mladi Žan Papič, Kraševec, ki postaja vse bolj prepoznaven televizijski obraz. Mnogi ga poznajo tudi z gledaliških odrov, saj nastopa kot stand up komik in igralec. Z njim smo se pogovarjali tik pred začetkom vodenja kviza Poberi v mestu, v katerem ga boste lahko spremljali od ponedeljka do petka ob 20. uri.

> Kdo je Žan Papič?

“To je zame še vedno najtežje vprašanje. Sebe namreč doživljam znotraj glave, ljudje pa me gledajo od zunaj. Se mi zdi, da samega sebe dojemam drugače kot me okolica. Sem nek človek, ki se išče. Tako kot večina, najbrž. Poskušam pa biti dober človek kolikor se da, sem pa malo vendarle tudi baraba.”

> Menda je vaša velika ljubezen nogomet …

“Nogomet sem začel trenirati že pri šestih letih v sežanskem Taboru. Treniral sem ga vse do 18. leta in ga neprestano spremljal. Ogromno sem ga preigral na plošči, na treningih, igral tudi mali nogomet, gledal tekme v živo ali na televiziji in, če ni bilo nikjer nogometa, sem ga šel igrat na računalnik.”

> Obiskovali ste nogometno šolo v Ljubljani. Kdaj se je zgodil preskok, da to ni to ter ste nato zaplavali v povsem druge vode.

“Že v osnovni šoli sem kolebal med tremi možnostmi. Ena je celo bila, da bi šel na poklicno šolo za mehanika, druga je bila umetniška gimnazija v Novi Gorici, tretja pa športna gimnazija Šiška. Na koncu sem za dve leti pristal na gimnaziji v Sežani, a je bilo nogometa premalo in sem se zato prepisal v Ljubljano. Teorije nisem nikoli maral, me je pa gimnazija naučila, da je skoraj enakovredna s prakso. Sem bolj pragmatik, zato me je najbrž malo mikala poklicna šola.”

> Od kod ljubezen do igre, nastopanja na odru …

“Moja mama je igrala v lutkovni skupini Črni muc. Spremljal sem jo nekje vse od četrtega leta starosti na nastopih s skupino, kjer so igrali predstave za otroke. Zagotovo je moja mama navdih in prva vzornica. Prej, kot katerikoli drugi igralci ali ljudje.”

> Kakšni so bili vaši prvi začetki? Kateri pa so vas najbolj zaznamovali?

“Hm, prvi začetki so najbrž bili, ko sem v prvem razredu igral kratko igro staršem za zaključek leta. Pa vodenje valete. Igranje predstav za šolo. Največ pa mi je v tistem obdobju dalo taborništvo. Zvečer ob ognju je ponavadi zabaven program, kjer se poje, igra inštrumente, včasih odigra kakšen skeč, lepo pa je, če kdo to tudi zanimira. Tam sem dobil nekaj izkušenj. Kasneje pa v Šiški, kjer sem se priključil šolski impro ligi. To je pravzaprav bilo najtežje, a mi je največ dalo.”

> Kdaj ste zapluli v televizijske vode? Vaša prva oddaja?

“Na RTV avdiciji v letu 2010 sem bil izbran med 150 kandidati v ožji krog - ostalo nas je 50. Potem smo imeli izločanje in sem prišel najprej med 20 najboljših, potem med deset, pet in kasneje smo bili v ožjem izboru le še trije. Dve leti sem hodil v izobraževalno središče nacionalne televizije, kjer so nas izobraževali za voditelje zabavnega programa. Vadili smo govor, neverbalne komunikacije, interpretacije in še mnogo drugih koristnih vaj smo imeli. Prva oddaja, ki sem jo vodil, je bila Evrovizijski televizijski laboratorij. Trajala je štirinajst dni. Izmenjalo se je pet voditeljev, a vodil sem le dve oddaji. Potem pa dolgo nič.”

> Ste stand up komik, igralec in voditelj. Kaj najraje od omenjenega?

“ Odvisno. Včasih sem nenehno na televiziji in pogrešam stand up. Kadar veliko nastopam, kot komik pogrešam predstave. Mogoče sem najraje igralec. Tam imaš tekst, ki se ga naučiš in se ukvarjaš z igro ter interpretacijo. Pri stand upu je forma sicer zasidrana, ampak dosti bolj odprta kot pri igri. Pri vodenju pa je vse odprto.”

> Igrate tudi v predstavi Buh pomagej. Z Borisom Devetakom, prepoznavnim obrazom legendarne oddaje TV Poper in Frankom Korošcem, ki je med drugim igral krčmarja v Eni žlahtni štoriji. Lahko kaj več poveste?

“Predstavo smo začeli igrati v decembru 2016. Buh pomagej ima oštirja, pogrebnika in boga. Na takšen naiven, prijazen način povemo, da gremo kot družba v napačno smer. Nekaterih se dotaknemo poimensko. Po Sloveniji nas zelo dobro sprejemajo. Nismo ne za leve ne za desne. Smo za ljudi. Pohvalil nas je celo nek duhovnik. Nastopi nam kar lepo uspevajo.”

> Študirali ste filozofijo. Zakaj?

“Filozofijo sem študiral, ker me je zanjo navdušil profesor za filozofijo na srednji šoli v Šiški. Profesor me je razumel, me znal pohvaliti in usmerjati. Bil je zelo življenjski. Še vedno imava občasne stike.”

> Vse bolj ste prepoznavni TV obraz. Vam to godi?

“Obožujem anonimo, a, žal, počnem povsem napačne stvari v življenju, da bi jo lahko tudi imel.”

> Kakšne so vaše izkušnje z vodenjem kvizov. Pravkar se pripravljate na vodenje povsem novega. Lahko poveste kaj več?

“V kvizih imaš na voljo kup vprašanj, ki so z različnih področij. Včasih pride področje, ki ti je tuje in je težko komu pomagat ali ga malo 'dribljat'. Najprej sem imel težave z izgovarjanjem tujih imen. Vsa vprašanja namreč tudi sam prvič vidim, da ne bi komu predhodno pomagal. Novi kviz pa je kviz, ki se seli ven iz televizijskega studia, kar me zelo veseli. Rad se potepam po mestu in v naravi. Manj bo vprašanj in še več zabave.”

> Imate kvize radi tudi v zasebnem življenju?

“Niti ne. Ponavadi imaš rad stvari, v katerih si dober.”

> Kaj počnete, kadar niste pred kamero ali na odru?

“Se poskusim stuširat. Se hecam. Res pa rad pijem kavo in ne počnem ničesar. Občasno pišem, grem v kino, gledališče ali se pa družim s prijatelji. Rad počnem stvari, ki jih še nisem. Nenehno sem na lovu za novimi dogodivščinami in izkušnjami.”

> Želje za prihodnost?

“Rad bi šel na daljše potovanje. Nekam proti vzhodu. Čutim, da to vse bolj potrebujem. Zorni kot se mi oža, težko primerjam izkušnje med seboj in moj besedni zaklad se siromaši. To je znak, da je skrajni čas za odhod.”