Zapuščam svoje pleme
Ena osnovnih kontradikcij v sodobnem človeku je razpetost med željo po skupnosti na eni strani in potrebo po svobodni individualnosti na drugi. Drama Plemena, ki je slovensko praizvedbo doživela minuli petek na odru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, govori o tem človeku in ga prikažejo v boleči nefunkcionalni skupnosti. Ta se pred gledalcem razpre z vsemi odtenki med sovraštvom in ljubeznijo.
TRST > Mlada britanska avtorica Nina Raine, ki je učinkovito sliko sodobnosti zarisala že v svoji prvi drami Rabbit, v drugi drami Plemena ponudi tenkočuten ekstrakt sodobnosti. Zgodbo petčlanske družine z gluhim sinom Billyjem spremljamo na točki, ko vsi odrasli otroci zaradi neuspešnega poskusa, da bi se osamosvojili, živijo doma. Billy spozna dekle Sylvio, ki ga uči kretati in mu predstavi gluhe prijatelje. Izkaže se kot upornik, ki zapusti skupnost in si upa na lastno pot. Ta ga pripelje nazaj domov, kajti zveza s Sylvijo ne funkcionira. Izkaže se, da je samo sin svojih staršev in njegova glavna hiba ni gluhost, ampak nesposobnost sporazumevanja.
Svež in sodoben jezik prevoda Tine Mahkota ponudi igralcem pomemben temelj za gradnjo realistične situacije. Delo v kratkem času poda ogromno vidikov dogajanja, zato od gledalca zahteva intenzivno koncentracijo, za katero je vsekakor nagrajen. To ne bi bilo mogoče brez izvrstne kolektivne igre, ki iz intimnih prostorov likov z direktno poetiko zgradi nestalni prostor sobivanja. Režija Matjaža Latina ob dramaturškem sodelovanju Barbare Skubic zna izkoristiti prednosti teksta in igralcev. Dramatičarka je najprej oblikovala dramske osebe in šele nato uvedla zunanje dogajanje, ki ga je pravzaprav malo, saj napetost ustvarjajo trki in merjenja moči med posamezniki.
Oče Christopher (Vladimir Jurc), upokojeni akademik, je očitna “glava družine”, manipulativni vodja svoje zaprte skupnosti, ki pa pojem skupnosti paradoksalno zavrača. Njegovo zanikanje konstrukcije identitete na podlagi omejene skupnosti - saj je vendar razgledan svetovljan! - se sprevrže v svoje nasprotje. Okrog mize vzpostavi ekskluziven in hermetično zaprt krog, iz katerega se je skoraj nemogoče osvoboditi. Še več, njegova pravila temeljijo na vrednostni lestvici, ki privilegira lastni jezik. S tem izključi svojega gluhega sina Billyja, ker mu ne prizna pravice do drugačnega jezika in identitete. Gluhost je metafora, ki se razširi na vse člane, saj govorijo drug mimo drugega, kričijo in so popolnoma nezmožni medsebojne komunikacije.
Luka Cimprič briljantno odigra vlogo Billyja, ki terja hitro izmenjevanje komunikacijskih kodov in zahtevni govor gluhe osebe. Tudi Lara Komar se v vlogi Sylvie odlično znajde, enako Maja Blagovič kot mati, ki je posredna žrtev očeta.
Scenografija in kostumografija Ajde Primožič s posebnim posluhom za detajle sta organsko vpeti v predstavo. Ogromna roleta v ozadju simbolizira zaprtost družine pred svetom.
Predstava kritizira tudi aktualne črno-bele pogoje posameznikove uspešnosti, ki predstavljajo utesnjujoči družbeni imperativ. Tega občuti nesamozavestna hči Ruth (Nikla Petruška Panizon), še bolj pa Daniel (Romeo Grebenšek), ki se med obupanim pisanjem doktorata sprašuje o lastni vrednosti. Kljub mladosti je najbolj tragična oseba v drami. Njegovemu obupanemu poskusu doseči zahteve lastne skupnosti in se osamosvojiti sledi popoln duševni kolaps, ki ga spremljajo prisluhi. Ti predstavljajo zanimiv kontrast Billyjevi gluhosti, so samo ena od variacij medčloveške komunikacije, prepredene s šumi. Pleme je hendikepirana skupnost. Lahko skušaš pobegniti, a se boš vrnil, ker je to edino pleme, ki ga imaš.
IVANA ZAJC
