Zapuščina iz čebelnjaka
Josip Potepan Škrljov (v duhu panslavizma si je nadel še ime Nadoslav) iz Dolnjega Zemona je bil eden najpomembnejših mož 19. stoletja na Bistriškem. Ni bil le nadžupan, marveč tudi napredni posestnik, sadjar, čebelar ter kronist in pionir raziskovanja arheološke in zgodovinske dediščine na tem območju.
ILIRSKA BISTRICA> Čeprav je imel skromno formalno izobrazbo, so bile knjige in tiski njegova velika ljubezen. Delček te zapuščine hrani ljubiteljski zbiralec in njegov daljni potomec Vili Gombač iz Ilirske Bistrice.
Od bogate zapuščine Gombačevega slavnega prednika je žal ohranjen le majhen del.
Bistriško Društvo za krajevno zgodovino in kulturo je leta 2008, ob 160. obletnici rojstva Josipa Potepana v zbirki Ilirske teme izdalo knjigo o tem pomembnem možu. Osnova zanjo je bilo gradivo, ki ga je zbral in v bistriški knjižnici tudi predstavil Gombač.
Kot pravi Vili Gombač, je imel Potepan v svoji kmečki hiši nekakšno pisarno, polno knjig in časopisov. Med drugim je bil naročen na Novice, Danico in Kmetovalca. Gombačev daljni sorodnik je bil do svojih knjig izjemno skrben - vsako je označil s svojim pečatom in številko. “V njegovi bogati knjižnici so prevladovali različni priročniki za kmetovanje, sadjerejstvo in vinorejo, če uporabim takratna izraza,” pripoveduje naš sogovornik in pojasnjuje, da je Potepanovo zapuščino do današnjih dni doletelo marsikaj. “Veliko knjižnega gradiva je že leta 1863 daroval nastajajoči bistriški čitalnici (odprta je bila 1864. leta op. p.). V časih, ko so bili ti kraji pod Italijo, pa se je veliko porazgubilo: čeprav so knjige in časopise skrivali in jih poskušali obvarovati, je bilo veliko tudi uničenih,” razkriva Gombač in dodaja, da je večina gradiva, ki je ostalo na Potepanovi domačiji, za vedno izginila v zubljih požara, ki je hišo zajel pred petnajstimi leti.
Pa vendar je Gombač uspel najti in ohraniti delček tega bogastva. Nekaj knjig je z obiskov pri sorodnikih na Zemonu prinesla in tako obvarovala že njegova mama, še posebej zanimiva pa je usoda tistega dela Potepanove zapuščine, ki jo je našel sam. “Ostale knjige iz zapuščine sem našel v čebelnjaku. Tja so jih verjetno prenesli s podstrešja in jih tako rešili pred ognjem. Žal je bilo v zabojih nekaj knjig tako poškodovanih, da se jih ni dalo obnoviti,” obžaluje ljubiteljski zbiralec.
Med rešenimi knjigami iz Potepanove dediščine so tudi Kuharske bukve, natisnjene leta 1850. Vili pojasnjuje, da je bila knjiga zaradi častitljive starosti nekoliko slabše ohranjena, a kljub temu se mu je zdelo vredno, da bi jo ponatisnili. Založnika je našel v tržiški založbi Aurora. “Tamkajšnji urednik Ahačič je v tej stari kuharici prepoznal kulturno zgodovinsko vrednost,” razkriva začetek novega življenja Kuharskih bukev. Predstavitev v Knjižnici Makse Samsa v Ilirski Bistrici v lanskem letu, torej natanko 110 let po izidu originala, je bil pomemben in odmeven dogodek.
V svoji zbirki Gombač hrani tudi deset rimskih kovancev iz različnih obdobji, ki jih je pri arheološkem raziskovanju našel njegov pra pra ded. Omeniti pa velja še eno zanimivo najdbo iz Potepanove zapuščine; tudi ta je bila skrita v čebelnjaku. Gre za posebno stekleno bučo, izdelano v Turčiji. Pitalniku za čebele, kot so ga imenovali, daje posebno vrednost žig znamenitega bistriškega čebelarskega inovatorja Antona Žnideršiča. Sodeč po informacijah, ki jih je Vili pridobil v radovljiškem Čebelarskem muzeju, je to edina takšna ohranjena buča. Vili Gombač pa ni le ljubiteljski zbiralec. Njegov hobi je tudi fotografiranje. Pred dobrim tednom so v Knežaku odprli njegovo razstavo Narava skozi letne čase.
TOMO ŠAJN