Zaročenke v senci literature

Kajpak je avtorica takšno delo mogla napisati šele potem, ko se je z neobremenjeno, vseskozi nepodkupljivo in s preudarno odbiralno mislijo prebila ne le skozi Kafkovo delo, temveč tudi skozi domala nepregledno množico bolj ali manj tehtnih in poglobljenih, izostrenih interpretacij njegove literature in pomenljivih, mestoma tudi zavezujočih biografskih drobcev, ki naj bi že zdavnaj preutrujenemu bralcu olajšali umevanje (in sprejetje) pisateljevega miselnega sveta.

Res je - toliko pač že vemo, mar ne? - Kafka je veliko (pre)trpel: v največji možni meri zavoljo svoje tankočutnosti, brezdanje ranljivosti in tesnobnega, nepomirljivega in nespravljivega, srhljivo pronicljivega premišljanja o svoji vrženosti (in izvrženosti) v razsrediščenost morasto razrvanega in brezizhodnemu blodnjaku na moč podobnega sveta. Seveda je trpel - le kdo ne?! - tega ni moč zanikati. Je pa vendarle, zlasti v mladih letih, bil tudi veseljaški ponočnjak, pohajkovalec, ki je občasno uživaško smuknil v javno hišo - in priložnostna, ne prehudo razbrzdana boemska omizja so cenila njegovo pikro duhovitost.

A trpeli so tudi tisti, ki jih je življenje odpljusknilo v njegovo bližino: trpeli zaradi njegovega značaja, zavoljo njegove strašljive in brez-izhodne podrejenosti literarnemu ustvarjanju. Natančneje: trpele so. Namreč njegove "izvoljenke" - ne le smešen, temveč že naravnost spakljiv izraz za zaročenke. In ker se je dodobra zavedal trpljenja, ki jim ga, ne da bi ga mogel preprečiti ali vsaj malce omiliti, je bil povzročal, je tudi sam prestajal tantalske muke. Sleherni ženski, s katero se je Kafka zapletel v intimno razmerje, je moralo sčasoma postati jasno, da bo v njegovem svetu vselej in brezprizivno igrala le drugo violino. Da bo zavoljo njegove predanosti in zavezanosti literarnemu snovanju nepreklicno odrinjena v puščobno in zagatno sivino drugotnosti. Prav zato - in tu se izkaže osupljivo pretanjeno mojstrstvo Jacqueline Raoul-Duval - so se vsa Kafkova ljubezenska razmerja, eno od njih je resda trajalo kar nekaj let, končala s polomom in vzajemnimi občutji kot razbeljen svinec žgoče, le na povrhnjici zabrazgotinjene grenkobe.

Umrl je, Kafka, zavratno mučne in morda že kar človeško hudobne, neznansko počasne smrti; bolezenska agonija, v kateri se je vsake toliko prižgal plamenček begotnega upanja, se je dolgo vlekla. Vse dokler ga ni izobličila v izmozgan okostnjak.

Preživela, čeprav ne v celoti, so ga njegova obširna pisma zaročenkam; ko bi bile naslovljenke mogle doumeti njihovo iskrenost, bi bila njihova razmerja krajša in bržkone manj boleča. In če bi Kafka živel kako desetletje dlje, bi kot Jud verjetno končal v nacističnem taborišču.TOMO VIDIC