Zbirka prebujenih pogledov
Danes ob 18. uri, ob peti obletnici odstranitve mejnih zapornic, bo na nekdanjem mejnem prehodu na novogoriški Erjavčevi ulici predstavitev dokumentarnega videa Album mesta, ki ga je avtorica Anja Medved pred enim letom posnela na isti lokaciji. Album mesta nastaja pod streho Kinoateljeja.
Decembra 2011 so bili namreč občani Nove Gorice in Gorice povabljeni, da v Album mesta podarijo kopije fotografij, ki so jih posneli v svojem mestu ter spregovorijo o motivih, zaradi katerih so prostor, v katerem živijo, ujeli v objektiv. Nastala je 27 minutna zbirka utrinkov, zgodb, razmišljanj in opažanj.
> Kakšen album je nastal? Kaj je tisto, kar prebivalci želijo shraniti vanj?
“Nastal je raznolik album, tako kot so bili tudi zelo različni ljudje, ki so svoje fotografije in razmišljanja delili z nami. Pomen Albuma mesta, kot tudi vseh prejšnjih spominodajalskih akcij, je namreč prav v tem, da vanje ljudje vstopajo prostovoljno. Nikoli ne vem, kaj bo nastalo. Znan je okvir, vsebina pa je odvisna od sodelujočih, zato ta ne more postati objektivna podoba mesta. Lahko pa nekaj pove o nezavednem mesta. Tako kot družinski albumi, je tudi Album mesta predvsem zbirka subjektivnih pogledov, ki pa želijo biti slišani in videni. Nikomur, ki je tu doma, namreč ni vseeno, v kakšno mesto se bosta Nova Gorica in Gorica razvijali v prihodnje, zato se je v Albumu mesta nabrala vrsta kritičnih vprašanj, ki se tičejo vseh nas. O problemih smo spregovorili s fotografijami. Glede na to, da ima danes vsak telefon vgrajen fotoaparat, je smiselno, da ga uporabljamo. Zakaj na primer ne z namenom vzpostaviti neposrednejši dialog med prebivalci in upravitelji mesta? ”
> Ali se tudi vam zdi, da se v zadnjem času pojavlja veliko projektov, ki želijo beležiti spomine “običajnih” ljudi, ne le institucionalnih “objektivnih” interpretacij?
“To je duh časa. Dosedanji sistemi, ki so bili hierarhično urejeni, se sesuvajo zaradi novih tehnologij, ki omogočajo vse bolj demokratičen dostop do informacij. Danes je lažje priti do zelo ekskluzivnega znanja, pa tudi do osebne izkušnje čisto običajnega posameznika iz drugega konca sveta. Ta slehernik pa postane zanimiv šele takrat, ko v njem zagledamo univerzalno, zato je potrebna budnost pogleda. S tem ko se sesuvajo nadstrukture, se sesuva tudi udobje pasivnega pogleda.”
> Boste s tovrstnimi urbanimi akcijami nadaljevali?
“Če bo odziv, bomo nadaljevali. Tu smo namreč vsi, ki prispevamo k projektu, soavtorji. Odvisno je tudi od razpoložljivosti prostora nekdanjega mejnega prehoda, za katerega se ne ve, kakšna usoda ga čaka.”
> Prav vi s svojimi dogodki/projekti že peto leto zapored edini odpirate vrata nekdanjega mejnega prehoda. Medtem ko država, lastnica objekta, stopica na mestu oziroma želi občini objekt prodati, ste se pred kratkim z drugimi zainteresiranimi društvi povezali v nekakšen konzorcij in že predlagali program. Kaj ste konkretno mislili?
“Za obe mesti ima nekdanji mejni prehod izreden simbolni pomen. Nova Gorica je na primer nastala zaradi meje. Smiselno je ovrednotiti prostore zgodovinskega spomina z novimi pomeni. Tako lahko prostor, ki nas je leta ločeval, postane prostor stičišča in dialoga. Kljub odstranitvi fizične meje namreč mesti še vedno živita eno mimo drugega. Hkrati pa smo priča številnim nevidnim zidovom, ki rasejo na globalnem nivoju, posledice pa seveda čutimo povsod. Zdi se, da dela z mejami še ni konec. Zato smo se povezali z Društvom humanistov Goriške, Društvom Krea ter Društvom arhitektov severne Primorske, da bi v tem smislu delovali skupaj prav na tej pomenljivi točki v mestu.”
KLAVDIJA FIGELJ
