Zbor Carmina Slovenica predstavil projekt Prošnja za besedo
Natančnost, eleganca in sugestivna moč, brez samcatega grama odvečnega, tako bi na kratko predstavili najnovejši projekt Karmine Šilec Prošnja za besedo v izvedbi zbora Carmina Slovenica, interpreta poezije, igralca Jožefa Ropoše in organista Tomaža Sevška. Ob Šilčevi je vizualno podobo projektu oblikovala Belinda Radulovič. Premiero je Prošnja za besedo doživela predsinočnim v cerkvi sv. Jurija v Piranu v okviru 26. slovenskih glasbenih dni.
PIRAN> Že poimenovanje samo, Prošnja za besedo, povzeto po naslovu Balantičeve istoimenske pesmi, da slutiti sporočilne razsežnosti tega projekta, ki je en sam preplet zborovske glasbe in poezije.
Cerkev sv. Jurija je zatemnjena, le ozek žarek komaj razsvetljuje zbor v prostoru pred glavnim oltarjem, za njimi črni kupolasti dežniki z žalnimi resicami, pevke v oblekah, podobnih talarjem, in s tančico, ki jim pokriva glavo in obraz. Zazveni prva pesem, Mozaiki skladatelja Lojzeta Lebiča.
Črnina, občutje sakralnosti, angelsko petje, roke, ki se dvigajo proti tančicam in hočejo iz omejenosti, ven iz območja smrti, vsa ta prekrasna metaforika izgrajuje popolno vzdušje človekove ujetosti v končnost in njegovo večno iskanje, da bi jo presegel.
Glasba Ljubljančana Georgiusa Prennerja in Mariborčana Daniela Lagkhnerja, dveh renesančnih avtorjev iz slovenskega prostora, se nekoliko monotono, a v brezhibni, skoraj rajski izvedbi Carmine Slovenice, organsko ujame v vprašanja o Bogu, smrti, upanju, smislu ... z izrednim izborom poezije Gregorja Strniše, Edvarda Kocbeka, Milana Jesiha, Franceta Forstneriča, Alojza Gradnika, Ceneta Vipotnika, Franceta Balantiča, Tomaža Šalamuna in Srečka Kosovela.
Zboru Carmina Slovenica in dirigentki Karmini Šilec ter drugim ustvarjalcem se je zato, da so v piranski občini imeli čast gostiti premiero tako izjemnega umetniškega dogodka, zahvalil piranski župan Peter Bossman.
Ta, za današnjega poslušalca, morda nekoliko enolična glasba, ki izvira iz tradicije korala, se prek skladbe Upanje Lojzeta Lebiča z besedilom Anice Černejeve Pomladna želja začne postopoma dramatično vzpenjati proti vrhu večera. Čez orgelski prehod v izvedbi Tomaža Sevška in zatem dialog zbora pred oltarjem z delom zbora na koru doživi večer najprej vrh v Križevem potu Daneta Zajca in izjemni interpretaciji Jožefa Ropoše in zatem v Lebičevih Okruških iz Okusa po času, ki dosežejo vso dramatičnost zborovskega izraza v brezhibni interpretaciji pevk Carmine Slovenike. Večer se izpoje v ponovitvi Lebičevega Upanja in v svetlobo verzov: O, da bi se tudi v meni/ tiste misli prebudile,/ tiste svetle, močne misli/ pomladanskih dni in sonca,/ o, da bi verjeti mogla/ v srečo in pomlad brez konca./
Pravzaprav je komaj mogoče doživeti kaj tako sugestivnega, kot sta glasba in poezija, ki človeku ustvarita popolno iluzijo, da se je iztrgal smrti in da bo njegova duhovna razsežnost, vtkana v note in verze, večno živela.
Sporočilo Prošnje za besedo je skoraj nedvoumno - območju smrti je človeku mogoče ubežati v dobroto, lepoto in ustvarjalnost. Ali kot je s preprostimi, a zelo jasnimi besedami za konec povedal gost večera, skladatelj Lojze Lebič, kateremu je zbor projekt Prošnja za besedo posvetil: “Ti mladi ljudje mi v vsesplošnem razkroju družbenih vrednot ohranjajo občutek vedrine, smiselnosti in ustvarjalnosti tega sveta.”
MAJDA SUŠA
