Zdaj je tih in dober
V 89. letu je po hudi bolezni umrl pesnik, prevajalec in urednik Ivan Minatti.
LJUBLJANA> V širokem krogu bralstva priljubljeni tkalec skrbno izbranih besed, intimne bolečine in tišine se je 22. marca 1924 rodil v Slovenskih Konjicah. “Še kot majhen sem zelo rad živel z naravo, hodil med žitna polja. Veter, žito, duh po zemlji - to me že od nekdaj privlači. Še zdaj me. Barjanska pokrajina med Ljubljano in Krimom je nekaj čudovitega. To je moja dežela, s katero živim in jo imam rad,” je pred štirimi leti pripovedoval v pogovoru za naš časnik. “Narava je zame najvišja inštanca. Nekateri imajo boga, jaz pa naravo. Narava je tista, ki odreja vse: rodi, uniči, narekuje krogotok življenja.”
Pesnil je že kot mlad partizan v brigadi Janka Premrla Vojka. “Partizanski funkcionarji so mi rekli, da rabimo drugačno pesem. Razumel sem jih, to me ni nič motilo. Jasno mi je bilo, da tisti čas potrebuje mobilizacijsko pesem. Kot rad pravim: v hribe ne greš v salonarjih in na ples ne greš v gojzarjih. Moja pesem pa je po hribih hodila v salonarjih.”
Na povabilo pisatelja Ivana Potrča je zakorakal v urednikovanje in s kmalu zaposlil na Mladinski knjigi, kjer je, poln volje do dela, ostal vse do upokojitve.
Med njegove najboljše prevode sodi poslovenjeni Mali princ, med najmočnejše pesmi pa Nekoga moraš imeti rad, Pa bo pomlad prišla, Odkar vem zanjo, Ko bom tih in dober, Tod, cikel Termitnjak ... Pesem se mu je rojevala iz duševne stiske: “Zato je moja poezija tudi melanholična, nekako brezperspektivna. Če nimam razloga, da bi bil slabe volje, se raje smejem. Kadar je človek dobre volje, ne piše poezije, ampak počne druge reči.”
S hudimi dvomi ga je polnilo tudi samo pesnjenje. “Že Peter Levec je v pesmi zapisal, da temu svetu vladajo druge sile, medtem ko se drobne pesmi ne sliši. Slišati ni zlasti lirike, moja pesem pa je v glavnem lirika. Dostikrat sem obupoval nad sabo. Kljub temu pa sem pisal. A kaj bi. Bilo, a prošlo.”
Zadnjo pravo pesniško zbirko je izdal leta 1964, zatem je med bralce pošiljal le še ponatise in izbore. “Danes pesmi niti ne pišem, ampak jih bolj doživljam. Na misel mi pridejo določeni verzi, nekaj časa so z mano, potem pa se porazgubijo, pozabim nanje in je konec. Pesem le podoživim. V mislih,” je opisoval pred štirimi leti. “Zdi se mi, da človek postane prestar, nima več tiste svežine. Če bi pisal, bi se le še ponavljal. To pa nima smisla. Imam tudi še kar nekaj neobjavljenih pesmi, a ne nameravam hoditi okrog sedanjih urednikov. Imel bi občutek, da se vsiljujem.”
Zadnja leta je raje kakor poezijo prebiral poljudnoznanstvene knjige in dolge ure gledal televizijske oddaje o - naravi.
ANDRAŽ GOMBAČ
