Zdravilna moč domišljije za lahka dan in noč

KOPER > “Prišla sem na razstavo in ostala čisto brez besed, nakar sem zagledala na steni lisičko v pižamici in vedela, da je to prava podoba za lik iz moje zgodbice,” se usodnega srečanja spominja Emanuela Malačič Kladnik, slovenistka, nekdanja novinarka, zdaj prevajalka, avtorica več knjig za otroke in mlade, znana tudi kot soustanoviteljica društva DAM - društvo za pomoč osebam z anksioznimi motnjami in depresijo.

Knjiga vsebuje tri pripovedi, v katerih igra glavno vlogo otroška domišljija. Ta najde odgovore na še tako zapletena vprašanja, zna ublažiti strahove in ne nazadnje uresniči marsikatero željo, če le znamo, kot piše na platnici, gledati s srcem.

V prvi zgodbi se Matej odloči, da svojega zobka ne bo namenil zobni miški, marveč ga bo raje posadil, da bo iz njega zrasla punčka. In res ga je posadil v babičinem vrtu in pridno zalival, mimogrede pa v vrtcu spoznal, da otroci ne morejo rasti v zemlji, saj so veliko raje v maminih trebuščkih.

V drugi zgodbici z deklico Melito spoznamo, kaj se v vrtcu skriva za vrati, za tako imenovano harmoniko in kako lahko imaš kužka, čeprav doma zanj ni dovolj prostora. Melitin Veselko je namreč čudežen pes, ki jo včasih v vrtcu počaka kar v nahrbtniku in se je že rodil z vsem potrebnim znanjem, da tudi drugim pomaga.

A kljub temu so pozabili na njegov rojstni dan, kar pa Melita in mama popravita in priredita prav čarobno predstavo, na kateri vse preseneti poseben kolač. Melita takrat tudi očetu pove, da njen Veselko živi na planetu v njeni domišljiji in mora tam kuhati še za veliko domišljijskih živali.

Zadnja zgodba pa rahločutno in tudi najmlajšim prijazno spregovori o smrti. Kam gremo, ko odidemo? pripoveduje o slovesu Tininega ljubega dedka, s katerim je posebej rada odhajala iz vrtca. Čeprav gre za resno temo, jo avtorica s pomočjo otroških oči in domišljije ter modrosti dedkove blagosti uspe prikazati kot del življenja, ki gotovo pretrese, a življenja v najširšem smislu nikakor ne ustavi.

Vse tri zgodbe nagovarjajo s toplino, mehkobo in svojevrstno zdravilnostjo, ki jo nudi domišljija, a se obenem ne sprenevedajo in ne bežijo pred resničnostjo, ki vsakega prej ali slej nagovori.

K očarljivosti celote kajpada prispevajo tudi ilustracije Tinke Leskovšek. Portorožanka, trenutno razpeta med Nizozemsko in Benetkami, je diplomirana likovna pedagoginja. Za sabo ima več sodelovanj v gledališču, s svojimi prvimi ilustracijami pa je opremila prve slikanice zbirke Zlata ribica Centra za korekcijo sluha in govora Portorož. S filigransko natančnostjo in posebnim čopičem zadnja leta slika najrazličnejše živali, ki jih v prostem času, kakor se pošali, rada oblači. Večkrat jih je tudi razstavila, njeni prikupni lisičji junaki pa so se udobno namestili tudi v slikanici.