Zdravilo proti sindromu izštekanih ne obstaja
V prostorih nekdanjega MKSMC-ja na Gregorčičevi ulici v Kopru se je včeraj pripetilo nekaj izrazito nenavadnega. Organizator je v sodelovanju s tremi kitaristi izvedel pravi eksperiment na ljudeh - z odra, povečini vajenega pop, rock, metal in punk ritmov, je proti publiki poslal lepo zapakirano pošiljko klasične glasbe.
KOPER > Dogodek, ki je nosil naslov Syndrome of Unplugged (sindrom izštekanih): El classico, naj bi prvotno izvedli na markovški izpostavi Centra mladih Koper, a je organizatorju vreme prekrižalo načrte. Koncert so zato prestavili v vsem dobro poznane prostore na Gregorčičevi 4 v osrčju Kopra. A nič zato - navsezadnje je najpomembnejša glasba. Ideja dogodka je preprosta: akustična glasba na vse možne načine. “Cikel Syndrome of unplugged sem si zamislil lansko leto in ga priredil v Centru mladih Koper, kjer sem nastopil s svojim projektom Market Garden,” nam zaupa idejni vodja projekta Mark Godina. Kot pravi, načrtuje še več dogodkov s podobnim konceptom. “Vsak dogodek znotraj cikla piše svojo zgodbo. Tokratna je vezana na strune klasične kitare.”
In tako je tudi bilo. Prvi je na oder stopil Bojan Marsetič, ki je - začetnim težav z uglaševanjem navkljub - odigral dobrih 50 minut svojega repertoarja, pri katerem sta se mu - za mnoge nepričakovano - pridružili tudi tolkalistka Zala Erznožnik Podreka ter ponosna Ankarančanka Valentina Novak. Prav slednja je vse prisotne presunila s svojim čutnim vokalom, ki je najbolj prišel do izraza pri priredbi skladbe Roke novomeščanov Dan D.
“Klasik, ki improvizira ... zdržite !”
Z Bojanom in Valentino je z odra odšla tudi popularna glasba. Napočil je čas za začetek eksperimenta. Jurij Mušič, sicer študent prvega letnika Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani je, glede na prostor, v katerem je koncert izvedel, pripravil nekoliko nenavaden repertoar. “Prepričan sem, da Bacha v tem prostoru še ni bilo moč slišati,” je dejal. In še kako prav je imel. Po uvodni skladbi je Mušič spomnil na minuli dan upora proti okupatorju. “Smrt fašizmu,” je zakričal. “Svoboda narodu,” je završalo iz publike. Sledila je zimzelena Počiva jezero v tihoti. “Stvar, ki mi je ljuba pri zgodbi o partizanskem boju je neka direktnost. Nek jasen cilj, ki ga moraš imeti pred sabo in neka neobremenjenost s takoj vidnimi preprekami,” pravi Mušič. Element boja se pokaže prav v dveh avtorskih skladbah, za katere Mušič pravi, da bazirata na improvizaciji, sploh pa v tristavčni kompoziciji, naslovljeni Void (praznina). “Skladba je nastala v času, ko sem zaključeval koprsko umetniško gimnazijo. Zame je bilo to obdobje zelo stresno - polno dvomov in negotovosti. Praznina je zame tista odsotnost gotovosti, predvsem pa ljubezni do samega sebe,” pojasni.
V skladbi Void gre zaznati tudi Mušičevo izjemno glasbeno širino. Tako kot Mušič, tudi pisec tega teksta izhaja iz metalskih vod in v avtorskih skladbah, ki jih je mladi kitarist ponudil, ne more mimo primerjave s harmonijami, ki se jih poslužujejo denimo francoski Alcest in ameriški Deafheaven. “Rock in metal glasba me še vedno spremljata. V preteklih letih sem vzljubil tudi jazz in sodobno klasično glasbo.”
Eksperiment je torej uspel. Jurij Mušič je ustaljeno podobo klasičnega glasbenika s svojim nepredvidljivim repertoarjem in enovito, mladostniško odrsko pojavo popolnoma predrugačil, jo predstavil v lahkotnejši, a hkrati temačni in na trenutke celo dekadentni obliki.
“Ko pride ... ti pride”
Elvisa Šahbaza najbrž ni potrebno podrobno predstavljati. Vselej nasmejani prekaljeni maček istrske glasbene scene, ki ima sicer pod kapo že dva celovečerna albuma - Parenzana blues in IO - je včeraj postregel tudi nekaj novih pesmi, za katere pravi, da jih “še naslovil, še ni posnel in jih niti ne bo. Pri glasbi je tako - ko pride ... ti pride!” je povedal na odru in dvorano pognal v smeh. Tega na Elvisovih nastopih nikdar ne manjka. Morda ravno zaradi njegove navidezne preprostosti, za katero se skriva izjemen talent. Ali pa zaradi njegove navidezne robatosti, za katero se skriva istrska čutnost. Elvis Šahbaz ni samo iskren - pristen. Tega ne moremo “zaglumiti”, lahko pa zaigramo ... na kitaro. Po svoji šeststrunski lepotici se sprehaja tako nežno, da se zdi, kot bi jo božal. Tako kot glasba, ki jo izvablja iz strun, boža duše vsakega poslušalca.
Istrska publika je klonila pod sindromom izštekanih. O obstoju morebitnega zdravila, zaenkrat še ni govora, pa tudi videti ni, da bi si ga želela.
