Že če pišeš poezijo, si manjšina
Univerza v Novi Gorici, Slovensko društvo za primerjalno književnost in Slovenski izobraževalni konzorcij so včeraj pripravili mednarodno konferenco z naslovom Perspektive manjšinskih književnosti. Na predvečer konference pa so v Slovenski knjižnici Damirja Feigla pripravili okroglo mizo in pesniško branje.
GORICA> “Že sama beseda manjšina vsebuje nekaj, kar je manj,” je na okrogli mizi uvodoma dejal moderator, pesnik, glasbenik in literarni zgodovinar David Bandelj in tako izzval sodelujoče. Jurij Paljk, pesnik in urednik, se je odzval z besedami, da že če pišeš poezijo, si manjšina! Pesnik Marko Kravos se ob besedi manjšina počuti nelagodno, še slabše ob pridevniku zamejski.
Pogovor, ki so ga vsake toliko presekali z branjem poezije (ali obratno), se je zasukal v predstavitev pesništva Slovencev v Italiji. Marina Cernetig je povedala, da se beneški pesniki, katerih razlog za pisanje so vselej korenine, šele zadnja leta odpirajo na Goriško in Tržaško in si prizadevajo biti del slovenskega kulturnega prostora ter pridobiti kotiček v narečni poeziji. “Pisati ne pomeni le ohranjati, ampak bogatiti jezik,” je prepričana Cernetigova, ki dodaja, da se je preboj v beneški poeziji zgodil z izdajo antologije beneške poezije, ki jo je uredil Miha Obit.
Andrej Kralj je dejal, da se Slovenci v Italiji bojijo, da bi jim poezija zbežala, se deteritorializirala, “a poezija tu je individualna in avtomatsko politična, zato smo celo bolj na varnem kot na drugi strani meje, kjer je poezija samo individualna.” A ne glede na to, ali smo Slovenci tu ali tam, s tem, ko nam režejo vedno tanjše rezine, smo vsi v isti godlji, pravi Kravos. “Slovenski narod se solidarizira, a na robovih smo bolj odporni in bolj dinamični.”
Pogovor se je nato obrnil v smer založništva, ki da goriško in beneško stvarnost zapostavlja. Ne izdajajo se zbirke mladih pesnikov, ne goji se odnos do poezije mladih in tudi izdane knjige se ne tržijo, je bilo rečeno. Černetičeva pa je pripomnila, da so v Benečiji glede literarnega druženja bolj živi kot v mestih.
Glede odnosa večinskega naroda do manjšine je teatrologinja Bogomila Kravos povedala, da “večinski” lektorji popravljajo manj-šinske pisce ter jih s tem kastrirajo. Profesorica Silvija Borovnik z mariborske univerze pa je sklenila, da sama predava književnost Slovencev v Italiji in Avstriji ter da nikdar ne uporabi besedne zveze manjšinska oziroma zamejska književnost. “To bi morali črtati iz besednjaka, ker vpliva na samozavest. Vprašanje perspektive je, kaj je center in kaj rob,” pravi in še dodaja, da si književniki ceno postavljajo sami.
KLAVDIJA FIGELJ