Že pol stoletja štopa proti prepadu
Neil Young se ne ustavi: ni zadovoljen, če ne izda vsaj dveh plošč na leto, za povrh objavlja še arhivske posnetke, pa knjige ... Komaj smo prežvečili ploščo Peace Trail (Reprise/Nika), že je tu arhivska zbirka Hitchhiker. Uradno izide danes, a že žanje hvalnice brez primere.
MALIBU > Eden najmogočnejših kantavtorjev v zgodovini, leta 1945 v Kanadi rojeni Neil Young, ki se je že zdavnaj udomil v Kaliforniji, je v šestdesetih letih zaslovel z bendom Buffalo Springfield, na samostojni poti pa doslej nanizal skoraj 40 studijskih albumov, od hrupnih električnih do nežnih akustičnih, od mojstrovin do zmazkov.
Precej značilna je njegova najnovejša, angažirana, protestna plošča Peace Trail, na kateri se prepletajo raznolike, tudi diametralno nasprotne silnice tega nemirnega, vseskozi ustvarjajočega moža, ki se pogosto pogreza v protislovja.
V zadnjih dveh letih se je krasno ujel z mladim bendom Promise of the Real, z njim izdal dva albuma in krenil na osupljivo turnejo; kako so mladci poživili starega mačka, so tudi mnogi slovenski poslušalci lani poleti izkusili na nepozabnem koncertu v Piazzoli sul Brenta pri Padovi.
Kuj železo, dokler je vroče - ne, tale rek Youngu ni blizu. Z udobne poti raje krene na neznan kolovoz in tvega, pa četudi zgrmi v brezno. Novih pesmi ni posnel z mladimi in izvrstnimi Promise of the Real, marveč samo z dvema glasbenikoma: basistom Paulom Bushnellom in Jimom Keltnerjem, enim najbolj cenjenih bobnarjev v branži. Spremljata ga skozi devet skladb, tako dobrih, močnih kakor tudi bizarnih, nedodelanih, takih, ki jih kantavtor zaletavo posname in že hip zatem pozabi nanje, ne da bi se kdaj oglasile še na koncertu.
V naslovni pesmi udriha po strunah svoje slovite električne kitare Old Black in distorzijo podkrepi s predirljivimi orglicami, že v naslednji Can't Stop Workin' pa brenka po akustični kitari, medtem ko Keltner bobne boža z metlicama.
Young sprva izpove voljo do dela, sejanja novih semen, zatem podpre staroselce, ki nasprotujejo gradnji naftovoda v Severni Dakoti, se zavzame za zatirane ženske in naravi prijazno kmetovanje, obračuna s ksenofobnimi strahovi Trumpove Amerike, v vse to pa vplete še svojo ljubezen do tehnoloških igračk in posebnih zvočnih učinkov.
Jeznemu in obenem igrivemu albumu že sledi veliko privlačnejši biser: danes izide Hitchhiker, zbirka desetih pesmi, ki jih je Young v studiu v Malibuju posnel v eni sami noči avgusta 1976, omamljen, zadet, le v družbi svoje kitare in klavirja. Nekatere so znane le največjim oboževalcem ali pa še njim ne, nekatere pa je pozneje posnel z bendom, tudi s Crazy Horse, in postale so klasike, kakor Pocahontas, Powderfinger in Hitchhiker.
Pred 41 leti jih v prvotnih, okleščenih aranžmajih niso izdali, ker so šefi pri založbi Reprise ocenili, da zbirka ni nič več od nezanimivega skupka demo posnetkov. Danes je to suho zlato.
ANDRAŽ GOMBAČ
