Ženske v petdesetih podobah

ILIRSKA BISTRICA > Ivko Spetič, ki se pod literarnimi stvaritvami podpisuje tudi Magajna, je starosta bistriških literatov in zelo ploden pisec. Zbirka poetične proze Feminelije, ki je sicer izšla z letnico 2013, je njegova že trinajsta knjiga. Avtor, ki piše pretežno poezijo, pa tudi poetično prozo in krajše zgodbe, je tudi sicer že dolga desetletja prisoten na bistriškem pa tudi širšem literarno ustvarjalnem prostoru. Pa ne le avtor, Spetič Magajna je tudi pobudnik in urednik literarnih revij.

Posebnice in nenavadnice

“Feminilije so pisane kot poetična proza ali pesmi v prozi. Feminele Feminelij so posebnice, nenavadnice, ki svoje značaje, osebnosti in lastnosti ne skrivajo temveč jih izpovedujejo nekomu, vsemu ali samo sebi. Besedila so včasih humorna, včasih groteskna, včasih pa običajno vsakdanja. Vsem pa je skupna poetičnost, s katero so ozaljšane tako kot so ženske ozaljšane s svojimi lepotnimi čari,” je v kratkem uvodu med drugim zapisal avtor in v bistvu nazorno označil svoje delo.

Spetič je v pogovoru s Heleno Pirih Rosa dejal, da so Feminele, te nevsakdanje ženske, začele vstopati ponoči v njegov miselni in čustveni svet in tako kot so prihajale, najprej štiri, nato še druge, je začel zapisovati njihove zgodbe, “ki se v življenju pojavljajo v neštetih inačicah, ne le v petdesetih. Toliko jih je, kot je poti v morju sveta.” Tako kot so nastajale jih je zapisoval in po tem vrstnem redu so objavljene. Od prve z imenom Thanya, do zadnje, Kačuge.

Predstavitev in predstava

Predstavitev, ki jo je v sodelovanju z območno izpostavo JSKD pripravilo Literarno društvo Ilirska Bistrica, je daleč presegla podobne predstavitev literarnih del v Bistrici. S tem literarno glasbenim večerom, kot so ga poimenovali, so na poseben način počastili Ivka Spetiča, svojega prvega in dolgoletnega predsednika ter urednika literarne revije Stopinje.

Predstavo, ki se je ne bi sramoval niti kulturno razvitejša okolja od bistriškega, je režiral društveni član, literat Tomaž Mahkovic. O Spetičevi knjigi in ženskah, “ki živijo v ljubljenem naročju, so zapeljivke in strastne ljubimke,” je prebrala esej Patricija Dodič, ki je podala svoj pogled na Spetičeve ženske.

Literarno društvo je pripravilo zelo razgiban večer, ki so mu dajali ton glasbeni nastopi komorne dekliške skupine Vox Illirica z dirigentko Eleno Sedmak ter mladi glasbenici Tjaša Klanac na violini in Tery Žeželj z akustično kitaro. Fiminele literarnega društva, kot so se za to priložnost preimenovale njegove članice, pa so prebrale nekaj značilnih Spetičevih poetičnih črtic s čudnimi imeni žensk, ki pa tudi z imenom (včasih kot nekakšen anagram) predstavijo vsebino zgodbe. Eno od teh pa so ob branju celo scensko uprizorile.

Kot izdajatelj te drobne, a vsebinsko nabite knjige, je podpisano Literarno društvo Ilirska Bistrica, ki je delo izdalo v nakladi 150 izvodov, finančna sredstva za natis pa je prispeval avtor. Naslovnica in ilustracije so delo Marije Pranjič.

TOMO ŠAJN