Zgodba, ki ji ne kaže napovedati konca

TRST > Gre za knjigo z naslovom Dnevnik o lastovičjem gnezdu. Izšla je pri založbi Mladika, za njen natis pa so v enaki meri krivi ptiči in Alojz Rebula.

Zgodba, kot bi jo izpovedal v pesmih

“Alojzu Rebuli, prijatelju in krivcu” piše v posvetilu knjige. Prav Rebula je namreč v telefonskih pogovorih in pismih rotil Miroslava Košuto, naj opiše dogajanje v svoji spalnici. Je pač tako, da si je lastovičji par zgradil gnezdo prav v sobi zakoncev Košuta v hiši na Kontovelu. Pesnik sprva ni želel upoštevati pisateljevega nasveta. Tega se spominja tudi v knjigi: “Izmikal sem se, da ni v moji naravi in tvezil, kaj vem kaj, v resnici pa nisem mogel priznati stvari, ki jih z ženo ne želiva obešati na veliki zvon. Ljudje si o naju tako ali tako mislijo svoje.”

A naposled je prevladala Rebulova želja in Košuta je v dnevniški obliki skrbno zapisal, kako ptičje frfotanje spremlja njegov vsakdan. “To je zgodba, ki ji ne kaže napovedati konca,” je dejal Košuta med včerajšnjim pogovorom s predstavnico založbe Mladika Nadio Roncelli. “Gre za zgodbo iz mojega življenja, kot bi jo izpovedal v ciklu pesmi.”

Pri predstavitvi knjige je sodeloval tudi grafik Marjan Kravos, ki je ilustriral knjigo. “Ilustracije knjige sem se lotil po dolgem času, kar je bil seveda problem,” je dejal. “Ker je knjiga velika metafora, sem se temu prilagodil. Tudi sam sem za svoje delo izbral metaforo, čisti ilustraciji sem se raje izognil.”

Že jutri ob 18. uri bodo v čitalnici Fulvia Tomizze v Kopru predstavili dvojezično pesniško antologijo Miroslava Košute, naslovljeno La ragazza dal fiore pervinca/Dekle z modrikastim cvetom Kulturno društvo. Na večeru, ki ga prirejata Kulturno društvo Peter Martinc in Osrednja knjižnica Srečka Vilharja, bodo knjigo, ki je izšla pri založbi Del Vecchio Editore iz Rima, bralcem približali pesnik Miroslav Košuta, urednica Tatjana Rojc in Stefano Bisacchi iz literarne agencije Tempi irregolari.

Kot pravljicaza odrasle

Kravos je nato ocenil, da je knjiga Dnevnik o lastovičjem gnezdu pravljica za odrasle. Ta ocena pa je med Košuto in Kravosom, dolgoletnima sodelavcema v Slovenskem stalnem gledališču, povzročila šaljiv prepir. “Odločno odklanjam, da bi bila to pravljica,” je Košuta gromko pojasnil v mikrofon. “To je zgodba, ki je na nek način lahko tudi pravljica, tako kot je življenje lahko včasih pravljica. A kako naj bi bila ta zgodba pravljica, ko pa se začne tako, da šest lastovk odleti v Afriko, čez leto pa se vrne samo ena?”

Ob koncu predstavitve je Košuta prebral odlomek iz knjige. Izbral je začetni zapis, v katerem Košuta obnavlja svoj telefonski pogovor z Rebulo, prijateljem, “ki mu smem reči prijatelj, čeprav nisva skupaj pasla, a pasla sva oba in oba na kraški gmajni, nedaleč drug od drugega ne v prostoru ne v času”. Košutovim čestitkam za dve pomembni priznanji se je takrat onemogli Rebula odzval zelo literarno. Košuti je zaupal, da bi si bolj od priznanj zaželel še enega sprehoda po gozdni jasi s petimi jurčki.

PETER VERČ