Zgodba družine, manjšine, naroda
“Handkejev Še vedno vihar v družbenem smislu vidim kot slovensko Vojno in mir,” pravi Ivica Buljan, režiser prve predstave, ki je nastala v sodelovanju Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta in ljubljanske Drame. Besedilo Immer noch Sturm, ki ga je Peter Handke izdal leta 201, je po režiserjevi oceni intimno in občečloveško obenem: saga (pisateljeve) družine se namreč razpira v preizpraševanje zgodovine naroda in še zlasti njegove manjšine. Ljubljanska premiera bo nocoj, tržaška pa v petek, 24. maja.
LJUBLJANA > To, da Slovensko stalno gledališče iz Trsta sodeluje z ljubljansko Dramo, ni majhen dosežek, je prepričana Diana Koloini, umetniška vodja Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta. V predstavi nastopata DVA člana tržaškega igralskega ansambla: Luka Cimprič in Nikla Petruška Panizon. “Verjamem, da je to zanju zelo ustvarjalna in napolnjujoča izkušnja IN mislim, da jo bosta vsaj do določene mere prenesla v matični ansambel,” pravi Koloinijeva.
Handkejevo besedilo Immer noch Sturm je 2010 izšlo pri založbi Suhrkamp, leta 2011 so ga krstno uprizorili na festivalu Salzburške slavnostne igre v režiji Dimitra Gotscheffa. Istega leta je pri založbi založbi Wieser pod naslovom Še vedno vihar izšlo v prevodu Braneta Čopa. Še vedno vihar je Handkeju leta 2011 prinesel Nestroyevo nagrado za najboljše besedilo, lani pa in mülheimsko nagrado za dramatika.
Za Ivico Buljana, ki tokrat v SNG Drama režira petič (s SSG je doslej sodeloval enkrat - leta 2007 je na oder postavil Pasolinijev Svinjak), je Še vedno vihar pomembno in v evropskem merilu “vroče” besedilo. Peter Handke se namreč v njem spoprijema s problemom identitete in kompleksnostjo življenja na avstrijskem Koroškem, lahko celo rečemo, da gre za neke vrste avtorjev poskus pomiritve s preteklostjo.
Intimna saga bralca (kakor v sanjah, sestavljenih iz mnogih epizod) popelje v čas pred drugo svetovno vojno in v partizanski boj, ki je razdelil družino avtorjeve matere na dve nasprotujoči si strani, po vojni pa je brutalnost nacizma hitro zamenjal prezir nove Avstrije do slovenske manjšine.
“Osebe iz Še vedno viharja so preživele precej težje čase, kot jih doživljamo danes. Njihova lastna tragična izkušnja večplastno in prefinjeno pripoveduje zgodbo slovenskega naroda na Koroškem ter omogoča kolektivno in intimno preizpraševanje vsega, kar nas družbeno in individualno določa. Moj dialog s Handkejem je politični in moralni dolg slovenski kulturi, ki je skozi leta postala tudi moja kultura,” je na četrtkovem srečanju z novinarji še povedal Buljan ter dodal, da je Handkeju uspelo strahove in sanje pretvoriti v literaturo. “Predstavo gledamo iz perspektive sanjača, ki ponovno piše zgodbo svoje družine in slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem,” je prepričan režiser.
Še vedno vihar, ki si za naslov izposoja didaskalijo iz tretjega dejanja Shakespearove drame Kralj Lear, kritiki ocenjujejo kot najbolj osebno in zrelo Handkejevo delo doslej. Gre za kompleksno besedilo, v katerem se dramatika prepleta s prozo in poezijo; Handke pa se je pri pisanju oprl predvsem na dokumente, pisma in fotografije, najdene po smrti svojih družinskih članov. “Žanrsko gre za izjemno težko opredeljiv tekst; besedilo ima razsežnosti vseh treh glavnih literarnih žanrov. V tem primeru zato ne moremo govoriti o dramatizaciji. Tudi vizualna podoba besedila, ki je integralno objavljeno v gledališkem listu, priča, da nima klasične dramske oblike,” je posebnosti Handkejevega dela poudarila dramaturginja in urednica gledališkega lista Mojca Kranjc, ki po režiserjevi oceni s pripravo besedila za uprizoritev, opravila izjemno delo.
Nikla Petruška Panizon, ki bo odigrala vlogo Koroške pa pravi, da je pred študijem predstave o koroških Slovencih in njihovi polpretekli zgodovini, vedela bolj malo: “Ko sem se potopila v zgodbo koroških Slovencev, sem jo lahko izjemno hitro zrcalno prenesla na Primorsko, ki ima zelo podobno zgodovino in se - vsaj v zamejstvu - še vedno pogosto srečuje s podobnimi izzivi. Ko sem prebirala tekst sem podoživljala tisto, kar sem od starih staršev poslušala, ko sem bila majhna ... Tako so me Handkejeve besede še posebej globoko ganile.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
