Zgodba med besedo in sliko
Beseda, slika, majhen oder in soj luči so bistveni elementi kamišibaj gledališča, ki je vse bolj priljubljeno tudi v Sloveniji. Od jutri do nedelje bodo ljubitelji in mojstri “papirnate drame” - (kami je v japonščini papir, šibaj pa drama) - zbrani v Piranu, natančneje na Židovskem trgu, ki bo osrednje prizorišče drugega slovenskega kamišibaj festivala. Letos bodo prvič tudi podelili zlati kamišibaj - nagrado za najboljšo predstavo.
PIRAN > Kamišibaj nekoliko spominja na strip: izbrani trenutki zgodbe stopijo pred gledalca v avtorskih risbah - običajno jih je od dvanajst do šestnajst - ob tem pa ima pomembno vlogo še pripovedovalec.
Drugi festival kamišibaj gledališča so v Društvu Zapik pripravili v sodelovanju z Občino Piran, Javnim skladom za kulturne dejavnosti in KUD Karol Pahor. V treh večerih se bodo s kamišibaji na Židovskem trgu predstavili Igor Cvetko, Irena Rajh Kunaver, Andrej Adamek, Marjan Kunaver, Jerca Cvetko, Jure Engelsberger, Rok Glavan z Oskarjem, Nika Bezeljak z Juno, Tatjana Grabrijan, Valda Janjanin, Jelena Sitar, Simona Kavčič, Špela Juhart in drugi.
Kamišibaj se naslanja na tradicijo pripovedovanja ob slikah: za prve pripovedovalce tovrstnih zgodb veljajo budistični menihi. Podobne primere od baroka naprej poznamo tudi v Evropi: italijanske cantastorie, broadsheets v Angliji, kramarska pisen na Češkem .. Običajno so to bile “črne zgodbe”, v katerih ni smel manjkati umor oziroma eksekucije.
Kamišibaj, kot ga poznamo danes, je nastal na začetku 20. stoletja na Japonskem, bil izjemno priljubljen (v najboljših časih je bilo zgolj v Tokiu tri tisoč kamišibajev oziroma pripovedovalcev), potem pa ga je nadomestila televizija. Na Japonskem so ji najprej rekli kar “električni kamišibaj”.
V Sloveniji zadnja leta kamišibaj postaja neke vrste gibanje: z njim se teoretično, praktično, raziskovalno in umetniško ukvarjajo v Društvu Zapik. Uvajajo ga v šole, vrtce, kulturne inštitucije, še posebno pozornost pa posvečajo kamišibaju v bolnišnicah. V ljubljanskem kliničnem centru je tako kamišibaj že redna praksa bolnišničnih vzgojiteljev, zanimiv pa je tudi kot pedagoški pripomoček. Na koprski Pedagoški fakulteti ga vključujejo v program usposabljanja bodočih vzgojiteljev in učiteljev ter se ukvarjajo z njegovo aplikacijo v sodobni pedagogiki.
Festival kamišibaja so “zapikovci” prvič pripravili lani ter bili nad odzivom in zanimanjem gledalcev na Židovskem trgu prijetno presenečeni. Letošnji program bo poleg delavnice za otroke, ki jo bodo pripravili jutri ob 18. uri, v soboto ponudil še okroglo mizo, na kateri bodo govorili o razsežnosti kamišibaja. Središče programa bodo seveda predstave - vsak večer se jih bo zvrstilo sedem. Program je pripravil Igor Cvetko, letošnji Štrekljev nagrajenec, ki se bo z nekaj kamišibaji predstavil tudi sam. Kot pravijo organizatorji, bomo lahko slišali zelo različne zgodbe: od ljudskih, priljubljenih pravljic do avtorskih pripovedk, ki jih bodo seveda spremljale avtorske ilustracije. Nedeljski večer bo imel mednarodni pridih, predstavili pa se bodo festivalski gostje iz Ukrajine, Argentine, Bosne in Hercegovine, s Kosova in iz Srbije, sicer udeleženci projekta Globalna lutka.
MAKSIMILJANA IPAVEC