Zgodbe ob morju morije
Stoletnico začetka prve svetovne vojne so v Goriškem muzeju obeležili z zgodovinsko razstavo Kam usoda jih je peljala?, na kateri obravnavajo Slovence na bojiščih 1. svetovne vojne. Spremlja jo razstava o znakih, oznakah in značkah, ki so jih vojaki nosili na svojih kapah. Obiskovalci lahko vstopijo v seznam vojnih izgub in preverijo, če je na njem kdo od sorodnikov, znancev.
KROMBERK >Slovenski fantje in možje so se v 1. svetovni vojni bojevali v avstro-ogrski armadi na različnih evropskih in bližnjevzhodnih bojiščih kot pripadniki pehote, topništva, mornarice, letalstva in drugih njenih rodov. Njih trpljenje in smrt na bojnih poljanah, bivanje v ujetništvu (od Anglije, Rusije do daljnega vzhoda) so največkrat ostali v spominu posameznikov, kajti večina jih je pripadala državi Avstro-Ogrski, ki je bila v tej vojni poražena in razkosana med zmagovalke: Kraljevino Srbijo, kasneje Državo Srbov, Hrvatov in Slovencev (oz. Kraljevino Jugoslavijo), ter Kraljevino Italijo. Zmagovalci pa so bili vedno tisti, ki so pisali zgodovino, ki so hote ali nehote pozabili na žrtve, trpljenje, vojaške podvige pripadnikov poražene strani.
Iskanje pogrešanih
Avtor razstave je zgodovinar Goriškega muzeja Drago Sedmak, posvetil jo je ajdovskemu starinoslovcu Štefanu Stipetu Štekarju, ki je Sedmaka uvedel v študij soškega bojišča in prve svetovne vojne, da se mu je študijsko posvetil naslednjih 44 let. Sedmak je ob razstavi povedal, da se je ob morju morije želel pokloniti življenjskim zgodbam posameznikov, ki so umirali na ruskem bojišču, pa v japonskem, kitajskem vojnem ujetništvu, v Albaniji, na otoku smrti, v Franciji, v angleškem ujetništvu, med češkimi legionarji v Italiji, na romunskem bojišču, na Galipoliju v Turčiji, v Palestini, Siriji, Iraku ... Za njimi so ostala pisma, dnevniki, zapisi.
Sedmak izpostavi presunljiv zapis ob zgodbi bratov Kobal, ko je brat umrl drugemu na rokah, pa več kot 70 pisem, ki jih je materi pisal slovenski vojak iz angleškega ujetništva, dnevnik Miljutina Garlattija iz Kanala, ki je štiri mesece in štiri dni prebil v Sibiriji. “Ocenjujejo, da je v prvi vojni umrlo okoli 35 tisoč Slovencev, a to so zgolj ocene, dajmo jih prešteti in upoštevati tudi tiste, ki so kot invalidi umrli po vojni ali storili samomore,” pravi Sedmak.
Z razstavo na gradu Kromberk, postavljeno na 120 panojih, so odškrnili vrata v njih zgodbe in osebna doživljanja, seveda s poudarkom na primorskih ljudeh. “Pozabili pa nismo niti na one, katerih zemski ostanki leže v tuji zemlji na vojaških pokopališčih, oziroma so del seznamov vojnih izgub (padli, ranjeni, pogrešani, izginuli, umrli zaradi bolezni, snežnih plazov, nesreč),” so zapisali ob razstavi in celo omogočili, da tudi obiskovalci sami preko računalnika vstopijo v te sezname, vpišejo ime sorodnika ali koga drugega in najdejo podatke o padlih. Sezname je sestavil Sedmak sam po letih zbiranja podatkov. Zbral jih je za okoli 700 strani, pogrešane pa lahko iščete po imenu, bojišču, enoti.
Znaki, oznake, značke
Razstavo o slovenskih vojakih v prvi svetovni vojni spremlja še razstava, na kateri so predstavljeni uradni znaki in oznake ter domoljubne in vojaške značke, ki so jih avstro-ogrski vojaki nosili na svojih kapah. Pripravil jo je Goriški muzej v sodelovanju z Društvom soška fronta Nova Gorica, avtor razstave pa je David Erik Pipan.
Posebej pa so predstavljene vojaške značke slovenskih enot ter tiste, ki se s svojimi umetniškimi upodobitvami navezujejo na soško bojišče in naše kraje. “Obstaja nekaj tisoč različnih značk. Na razstavi so razstavljene pretežno tiste iz moje zbirke, ki šteje okoli 400 oznak in značk, pridobil pa sem jih na bolšjih sejmih, sejmih vojaške opreme in avkcijah, nekaj pa so mi jih tudi podarili,” pravi Pipan, ki je posebej ponosen na zlato značko Soške armade, ki jo pozna le v dveh primerkih.
Tematika, ki jo razstava obravnava, je sicer ozko usmerjena, a zaradi vsebine vsekakor zanimiva za širšo javnost, ne samo za muzealce, zbiralce in raziskovalce. Vedno več ljudi namreč v družinskih zapuščinah najde največkrat “neme” fotografije svojih prednikov v avstro-ogrskih uniformah in se sprašuje, kako iz njih pridobiti čim več podatkov, običajno pa ugotoviti enoto, kateri je vojak pripadal. To je velikokrat možno prav na podlagi znakov in oznak, ki so jih vojaki nosili in so vidni na fotografijah.
KLAVDIJA FIGELJ
