Žile, po katerih teče želja po pozabi

TRST > Dogajanje v Žilah je postavljeno na Tirolsko, na podeželje ob gori, ki je bila stoletja temelj tamkajšnjega rudarstva, dobe, ki se končuje. Rovi v gori pa so med vojno služili tudi za gradnjo nacističnega reaktivnega letala, kar je zaradi nečloveških razmer terjalo mnoga življenja v prisilno delo primoranih ujetnikov. Spomini tudi po vojni stresajo goro, v kateri so žile, iz katerih ne izkopavajo le to ali ono rudo, temveč skušajo v njih zadržati nevzdržnost krivde. Ti ves čas bobnijo pod površjem, v Gori, ki se oglaša s treskanjem, brbotanjem, predvsem pa kot šepetajoči zbor, ki trka na vest skozi vso predstavo.

Ključ za njeno razumevanje je prav v nekaj stavkih, ki jih je o nastanku predstave zapisala Lisa Wentz (1995). Avtorica je mladost preživela prav ob taki gori, prepredeni z rovi in zamolčano preteklostjo: “Izraz Messerschmitthalle sem slišala prepozno, še pozneje šele razumela, kdo ve, ali ga bom kdaj dojela. Silberberg pravijo gori, v kateri so gradili Me 262, reaktivni lovec za naciste. V kateri so bili ljudje v najbolj brutalnih razmerah primorani k prisilnemu delu. Koliko so jih pognali v smrt? Tega ne vemo. Kdo so bili? Tudi tega ne vemo. Kdo jih je zamolčal?”

Igor Pison je v pogovoru s Poljanko Dolhar, novinarko Primorskega dnevnika, pred sobotno ponovitvijo krstne uprizoritve drame Žile mlade avstrijske dramatičarke Lise Wentz.

Foto: Maja Pertič Gombač

Iz mesta na goro, ki se oglaša

Na podeželje, kjer zamolčano ves čas tli, pa iz mesta pride Alojzija (Nikla Petruška Panizon) s svojo nezakonsko hčerko. Javila se je na časopisni oglas ovdovelega Rudolfa (Rok Vihar, k.g. ), ki ima že pet otrok. Dotlej so vse njene predhodnice zbežale s kmetije, Alojzija pa se kmalu izkaže za potrpežljivo in razumevajočo sopotnico in v resnici skrbnico družine. Močan ženski lik in skrhan sopotnik, ki ima po drugi stani rad otroke in se požvižga na presenečene poglede sosedov, ko se sprehaja - za tiste čase nepredstavljivo! - z vozičkom, sta igralca posvojila in s pravim doziranjem odločnosti, trpkosti, čustvenosti in strasti zmogla ganiti občinstvo do solz. Junakoma se rodi še en otrok. Iz mesta Alojzijo občasno obišče sestra Herta (Tina Gunzek), ki jo skuša prepričati, da bi se vrnila ali pa da bi vsaj njej in mami zaupala svojo hčerko, ker da se ji bi pri njih bolje godilo, a je Alojzija neomajna.

Življenje družine spremljamo dve desetletji, od zgodnjih petdesetih do začetka sedemdesetih let, pomembno vlogo pa ima tudi Rudolfov prijatelj Danzel (Danijel Malalan), ki poskrbi, da gledalec neposredneje izve o skrivnosti, ki jo čuva gora in ki izjemno bremeni Rudolfovo vest, kar se oglaša tudi v nočnih morah in z nekaj slikovitimi prizori obupa. Vendar o dogajanju nikoli ne spregovori z Alojzijo. Ona je bila po drugi strani vsaj v prvih letih bivanja na deželi občasno še z mislimi pri iskanju francoskega vojaka, očeta hčerke, ki ju je zapustil, kar je ostala njena bolečina in njen del potlačenih občutij.

Zamolčano bremeni več generacij

Večina uprizoritve se godi v kuhinji, domišljeno oblikovani kocki (scenografijo in oblikovanje luči podpisuje Paolo Vitale), ki zaseda osrčje odra, v njenem ozadju pa med nekaterimi prizori spremljamo še ptičjo perspektivo dogajanja, v naprej posnete detajle, s katerimi so še poudarjeni intimni trenutki med prepričljivo odigranima osrednjima likoma. Preostali prostori so zgolj nakazani za prozornimi polivinilastimi zavesami, kjer je ves čas osvetljena zibka, morda tudi kot simbol prihodnosti, prihodnjih rodov, ki morajo - kakor vidimo pri starejši hčerki Terezi (Pia Skvarča) - naprej po svoji poti. Četudi jim bo senca zamolčanega sledila vse življenje, upanje obstaja.

Zamolčano, ki zmore definirati odnose znotraj družin in med generacijami, se iz Gledališča Koper, kjer igra pomembno vlogo v Ledenih slikah, avtorskem projektu režiserja Ivana Lobode in dramaturginje Helene Šukljan, in SNG Nova Gorica, kjer zamolčano poganja odrsko postavitev romana Maje Haderlap Ženske v temi v režiji Brine Klampfer Merčnik, se je sedaj naselilo še na odru SSG, kjer bo ostalo do konca novembra in ga ne gre zamuditi.

Čeprav gre v osnovi za realistično dramo (raznolikost vzdušij poudarja in podkrepi glasba Marka Jugovica), vezano na določen čas in prostor (izvrsten prevod mojstra Štefana Vevarja, da bi poustvaril tirolsko narečje, učinkovito poseže po “imaginarni severnoslovenski izreki”), je njena vsebina nadčasovna. Danzel v nekem trenutku reče: “Saj nisma nič naredila.” Rudolf pritrdi: “Ne, nič nisma nardila.” Dialog rezonira tudi z našim časom, v katerem si mnogi, tudi tisti, ki imajo moč, zatiskajo oči pred zločini (Gaza, Jemen, Sirija, Sudan, Kongo …). Nič narediti v takih primerih zmore bobnati v ozadju še generacijam zanamcev. Sostorilci smo tudi takrat, ko obrnemo pogled.