Živel Srečko, živela Jolka, živeli spomini!
Tik pred začetkom obdobja, ki mu nekateri vztrajno pripisujejo plažno branje in kisle kumarice, je Založništvo tržaškega tiska (ZTT) med bralke in bralce poslalo tri knjige za vse bralne čase. Da bi bolje razumeli sedanjost, je treba kdaj pogledati tudi v preteklost, bi lahko rekli o delih Goričana Vilija Prinčiča in na Škofijah rojenega Silvija Pecchiarija Pečariča. Ob osveženem in razširjenem ponatisu razprodanega izbora lirike Aspri ritmi/ Ostri ritmi Kosovelove poezije, ki jo je podpisala edinstvena Jolka Milič, tudi avtorica prevodov, spremno besedo pa je tokrat prispeval prof. Miran Košuta, se lahko le radostimo: Živel Srečko, živela Jolka!
Nova, dopolnjena in razširjena italijanska izdaja pesniške antologije Srečka Kosovela z naslovom Aspri ritmi / Ostri ritmije pri Založništvu tržaškega tiska (ZTT) izšla v letu, ko mineva 120 let od rojstva pesnika Krasa.
Razširjeni Ostri ritmi v novi podobi
V slovenskem izvirniku in italijanskem prevodu vzporedno natisnjene Kosovelove lirike je pesmi odbrala in poitalijanila nepozabna Jolka Milič, spremno besedo z naslovom Kakor rdeča raketa ... Srečko Kosovel od “baržunaste lirike” do “konsov” pa je napisal prof. Miran Košuta.
Kot je na prvi predstaviti poudaril Košuta, gre za prepotrebno izdajo iz mnogih razlogov. Prva naklada iz leta 2011 je že zdavnaj pošla, poleg tega pa je bila potrebna lekture, dopolnil in posodobitve. Posebej dragocen doprinos za slovenskega bralca je zato temeljit pregled prepisa poezij v izvirniku in poenotenje z dopolnjenim Kosovelovim Zbranim delom, ki ga je Anton Ocvirk objavljal med letoma 1964 in 1977.
S ponatisnjenim pesniškim cvetnikom in obsežno spremno besedo lahko tudi italijanski bralec 98 let po smrti kraškega pesniškega genija spoznava njegovo umetniško, pesniško in zgodovinsko vrednost.
Nova zbirka poleg spremenjene grafične podobe - novo platnico je ustvaril oblikovalec Aleš Brce, paginacijo, ki je bila delo Aline Carli, pa so nekoliko osvežili in posodobili v Grafici Goriziani - prinaša več poezij, skupno skoraj 350, kar predstavlja tretjino celotnega pesnikovega opusa. “Izbor je izjemno reprezentativen, saj v eni knjigi združuje prevode Jolke Milič (1926–2021), ki so pred tem izšli leta 2002 v dveh ločenih knjigah pri Tržaški knjigarni in založbi Il ramo d'oro: Il mio canto/Moja pesem in Kons. Ostri ritmi predstavljajo tako doslej najzajetnejšo in najpopolnejšo monografsko antologijo poezij Srečka Kosovela v italijanskem jeziku,” poudarja Košuta.
Sežanka Jolka Milič, ki je začela prevajati dela Srečka Kosovela na začetku 70. let prejšnjega stoletja, je najbolj zaslužna, da je italijanska javnost sploh začela spoznavati pesnika. Ta je v zgolj nekaj letih ustvarjanja poskrbel za opus, ki še vedno navdušuje stare in nove generacije. “V čast nam je bilo, da smo sodelovali z Jolko Milič, ki nam je bila in nam je še vedno vzor, zlasti ko gre za posredovanje naše kulture sosedom. Tudi ta vidik je del poslanstva ZTT,” poudarja glavna urednica Martina Kafol. Ena od Jolkinih želja je bila tudi cenovna dostopnost poezij, čemur so pri založbi sledili, saj je nova izdaja še cenejša od prejšnje.
Otrok na Morganovi črti - Zgodba o izgubi in iskanju doma
Silvio Pecchiari Pečarič v knjigi spominov Otrok na Morganovi črti tenkočutno prepleta svoje in materine spomine na medvojno in povojno obdobje, ki je družino tragično zaznamovalo. Njegova zgodba je zgodba o izgubi in vnovičnem iskanju doma.
“Moje gledanje na zgodovinske dogodke in pripoved o mojem življenju imata gotovo manjšo težo od zgodovinskih knjig. A vendar, katerim knjigam naj verjamemo, če se pripovedi v slovenskih in italijanskim knjigah med seboj še vedno tako razlikujejo?” Tako se sprašuje Silvio Pecchiari Pečarič, ki se je rodil leta 1940 na Škofijah, a so se bili z družino med in po vojni primorani večkrat preseliti.
“Svojo zgodbo in zgodbo svoje družine sem napisal, ker me je v to silila potreba, da na verodostojnejši način pripovedujem o naših doživetjih. V ta namen sem se postavil v vlogo otroka, kakršen sem nekoč bil, a tudi otroka, ki kljub pretečenemu času še danes čuti nujo, da izrazi boleče doživetje vojnega in povojnega obdobja,” še zapiše. In kdo je bolj iskren pripovedovalec kot prav otrok? Otrok na Morganovi črti se je rodil v času vojne, njegove prve spomine na toplino doma na Škofijah dopolnjujejo prizori z vojaki v različnih uniformah, obiski sorodnikov in skrivnostno šepetanje odraslih. Po vojni je sramežljivi deček še bolj zmeden, po domači vasi ne more več prosto hoditi, enkrat hodi v šolo v coni A, drugič v coni B, enkrat se govori italijansko, drugič slovensko. Zato je velikokrat in dolgo molčal.
Toda na stara leta je ta deček začutil, da mora spregovoriti o svoji izkušnji in izkušnji svojih staršev, da bi lažje razumel. “Avtorjeva zgodba je ena tistih, ki bo lahko drugim podobnim doživetjem dala glas, ki je bil doslej v tišini, mnogim ljudem pa dala misliti. Njegova zgodba, poleg mnogih drugih, priča o tem, da se za preprosto črno-belo sliko, ki nam jo pogosto ponuja politika, skrivajo komplekse tragične zgodbe posameznikov, ki jih je vrtinec težkih zgodovinskih sprememb pognal iz svojega rodnega kraja,” je v spremni besedi zapisala Katja Hrobat Virloget.
Pripoved Siliva Pecchiarija Pečariča je dragocena, ker ne gradi le mostu med preteklostjo in sedanjostjo, temveč tudi med “nami” in “vami”: “Zavedam se, da je trpljenje tistih, ki so te kraje zapustili, podobno trpljenju tistih, ki so jih kasneje zasedli. Zato se sprašujem, ali je smiselno govoriti o zmagovalcih in poražencih? Za vse velja enako: oboji smo veliko izgubili.”
Knjiga je leta 2020 že izšla v italijanščini z naslovom Fuori dai confini.
Neverjetno srečna zgodba vojaka Ivana Kovačiča
Avtor Vili Prinčič v knjigi Ivan Kovačič in njegova Schwarzlose opisuje vojno pot vojaka Ivana Kovačiča (1898-2001) iz Avč pri Kanalu, ki je kot še ne 18-leten mladenič vstopil v strelske jarke 1. svetovne vojne. Poveljstvo mu je namenilo vlogo mitraljezca. O peti Prinčičevi knjigi izdani pri ZTT pri založbi pravijo, da ni le obvezno branje za poznavalce prve svetovne vojne, temveč tudi za vse, ki imajo radi dobre in resnične, a obenem skorajda neverjetne zgodbe.
Ivan Kovačič je bil s svojo strojnico Schwarzlose leta 1917 na položajih na Grmadi na Krasu, oktobra sodeloval pri avstro-ogrskem in nemškem preboju pri Kobaridu, v letu 1918 pa ga najdemo na raznih bojiščih ob reki Piavi.
Kovačičeva zgodba se pridružuje številnim pripovedim vojakov, ki so na eni in na drugi strani fronte trpeli v umazanih strelskih jarkih in kavernah, velikokrat pod žgočim soncem, včasih pod snegom in dežjem, skorajda do pasu v vodi in blatu, stalno lačnih in žejnih. Vojak iz Avč je vse to doživel in znal marsikateri dogodek tudi silovito opisati. Imel je veliko srečo, da je te grozote preživel in jih v kasnejših letih zaupal nekaterim zgodovinarjem in raziskovalcem. Med njimi je bil tudi Vili Prinčič, ki je z Ivanom Kovačičem stkal tesno prijateljstvo. Dober poznavalec zgodovine in avtor številnih knjig je sogovornikove besede zabeležil tako na zvočnih kot video posnetkih, poleg njega sta jih posnela tudi David Brezigar in Marinka Terčon.
Čeprav je zgodba mitraljeca iz Avč na prvi pogled zgodba velikega števila vojakov, se njegovi spomini na trenutke berejo kot neverjetna zgodba. Ivan Kovačič je imel namreč veliko srečo in kljub dejstvu, da je pripadal bataljonu, ki so ga pošiljali na najbolj nevarne položaje, preživel. “Mitraljez je bil takrat najhujše orožje, saj je kosil, da je bilo veselje. Veliko mrtvih je bilo tudi med mitraljezci. Jaz sem imel veliko srečo in sem jo odnesel skoraj brez praske,” je povedal Kovačič, ki je med vojaki veljal za srečneža, ker je tolikokrat ubežal smrti. Umrl je šele februarja 2001, star 102 leti.
Vili Prinčič (1947) se je poleg aktivnega udejstvovanja v zamejskih športnih krogih vse življenje posvečal tudi drugim oblikam dejavnosti Slovencev v Italiji. Napisal je številne knjige s športno tematiko, s kulturno-prosvetnimi vsebinami, z zgodovinskimi raziskavami in tudi z družbenopolitičnimi tematikami.
