“Živimo v dobi neumnosti”
“V šoli so nas učili, da obstajajo štirje osnovni elementi, a jih je v resnici pet: ogenj, voda, zrak, zemlja in neumnost. Živimo v dobi neumnosti,” je predsinočnjim v zgledno zapolnjenem atriju koprske televizije dejala pisateljica ostrega peresa Dubravka Ugrešić. Na predvečeru festivala Vilenica se je z ukrajinskim kolegom Jurijem Andruhovičem pogovarjala o smislu ustvarjanja v času vsesplošne banalnosti, obujala pa sta tudi zabavne spomine na vožnjo z vlakom, na katerem sta se spoznala leta 2000.
KOPER > V torek ob 19. uri so 32. mednarodni literarni festival sočasno odprli še v Sežani, Trstu, Ljubljani, Mariboru, Celju in Hrastniku. A eden od vrhuncev celotnega letošnjega festivala je bil koprski predvečer: na njem sta se srečala lanska nagrajenka in letošnji lavreat.
Hrvaška? Ne, hvala!
Dubravka Ugrešić (1949), ki je številnim nagradam lani dodala še vileniško, je pisateljica, esejistka, urednica in prevajalka, a opozarja, da ob teh oznakah ne mara pridevnika “hrvaška”. “Sovražim prisilo pripadnosti, zlasti etnične,” je dejala. V začetku devetdesetih let je svojo pokončnost v rodni Hrvaški drago plačala in že debeli dve desetletji živi na Nizozemskem. “Nimam se za hrvaško pisateljico, saj je hrvaški le del moje kulture. A še zmeraj pišem v hrvaščini, to je v mojem primeru pač najbolj praktično, saj sem v tako imenovani eksil odšla prepozno, da bi lahko osvojila še drug jezik in pisala v njem. ”
Nič nima proti umetnikom, ki se tolčejo po prsih in oznanjajo svojo pripadnost narodu, to jim je treba dopustiti, je poudarila. In dodala, da so mnogi povsem drugačni: “Živijo med jeziki, deželami, mesti ... Za take bi bilo treba skovati novo teoretsko osnovo, novo oznako. Ne vem, kako bi poimenovali tako umetnost, morda postnacionalna, transnacionalna, cross ...”
Povezovalec pogovora, urednik na Cankarjevi založbi Aljoša Harlamov, je zbranim pojasnil, da Jurij Andruhovič (1960) pripada generaciji pisateljev, ki je spremenila jezik ukrajinske književnosti, jo osvobajala, se spogledovala z zahodno Evropo in se navezala zlasti na bitniško poezijo. Gosta, ki velja za vodilnega književnika v domovini, je pobaral, ali se ima za ukrajinskega pisatelja, in navrgel še, da marsikdo ne ve nič o ukrajinski literaturi, pozna pa Andruhoviča. “Nisem prepričan, da to drži,” se je nasmehnil pisatelj. Ve pa, da je zelo znan v domovini: “Mnogi Ukrajinci se želijo fotografirati z mano, ne berejo pa mojih knjig. Pristanem na fotografiranje, podpišem se tudi na papirček, ki mi ga pomolijo, pa četudi vem, da ne bodo prebrali nič mojega. Priznam, ustvarjalec hitro začuti skušnjavo, ko je tako popularen, obenem pa tudi odgovornost. Začutiš, da si potisnjen v vlogo predstavnika določene države, naroda.”
Ukrajinci na zahod
Dubravka Ugrešić ugotavlja, da ljudje danes tekmujejo, kdo bo bolj neumen: “Zelo nevarno je, da ima danes vsakdo pravico do svojega mišljenja in oglašanja v javnosti. Očitno vsi lahko počnejo vse, karkoli. Čeprav so neizobraženi in nepodkovani, so prepričani, da imajo pravico biti pisatelji, umetniki, politiki ... V pomoč pa so jim mediji in tehnologija.”
Ocenjuje, da je morda bolje, če umetnik v takem svetu preprosto obmolkne. Njen ukrajinski kolega je prikimal: “Morda res. Ali pa naj napiše le kak stavek, kakor Trump, ki z enim samim tvitom sproži globalni škandal. Sicer pa pisatelj praviloma nikoli ni nagovarjal velikih množic, ampak prek knjige le posameznika. V zadnjih letih je marsikaj seveda spremenila sodobna tehnologija. Dialog je šibkejši, več je spletnega poliloga, ki omogoča soočanje različnih neumnosti. Pisatelji moramo ostati iskreni in svoje delo opravljati pošteno, kakor smo ga že prej, to je edini možni upor. Ne moremo izumiti nečesa, kar bi lahko predstavljalo opozicijo twitterju.”
Veseli ga, da Evropska unija dela pomembne korake proti vzhodu in da Ukrajinci - še donedavna povečini ujetniki domovine - od letos lahko svobodneje potujejo v Berlin, Pariz, Amsterdam ...
Na potovanju sta se prvič srečala tudi onadva, lanska vileniška nagrajenka in letošnji lavreat. Leta 2000 sta bila med 107 književniki, ki so z vlakom prečesali Evropo in pozneje sta kot literarna lika celo pristala v bizarnem romanu, ki ga je napisal njun sopotnik, azerbajdžanski pisatelj Çingiz Abdullayev.
“Obnašali smo se kot šolarji na izletu,” se je nasmehnila Dubravka Ugrešić. “Ni nam bilo pomembno, kateri od nas bolje piše, ampak kdo svoje sendviče deli z drugimi.” ANDRAŽ GOMBAČ
