Življenje se začne vsak dan
“Danes se ne počutim nič kaj drugače kakor sicer,” je Boris Pahor v petek, dan pred 104. rojstnim dnem, dejal novinarjem med vstopanjem v izolsko knjigarno. “Počutim se, kakor če bi bil zdaj doma in bi sedel za pisalnim strojem, ki pa ga tukaj žal nimam,” se je nasmehnil in pojasnil, da še zmeraj ustvarja.
IZOLA > V knjigarno, ki je tega popoldneva in večera kar tri ure pokala po šivih, so Borisa Pahorja gostili Mladinska knjiga, Cankarjeva založba in društvo Primorski poletni festival.
Še preden je stopil pred občinstvo, je novinarjem potrdil, da še ni rekel zadnje: “Še zmeraj pišem razne pripombe, komentarje k prebranemu v časnikih in knjigah, pa tudi h kakšnemu obisku. In ponatiskujem, kar je že napol pozabljeno, tako da vzdržujem stik s preteklostjo. Vesel sem, da sem še živ in kolikor toliko sposoben, sicer pa o rojstnem dnevu in letih ne razmišljam. Odkar sem se vrnil iz taborišča, je zame vsak dan začetek novega življenja. Razmišljam pa o nesrečah. O tem, da gre svet samo na slabše. Nič se ne bo izboljšalo. Zločini se nadaljujejo in se bodo.”
Kljub slavljenčevi neizprosni diagnozi današnjega temačnega sveta je bilo izolsko druženje, ki ga je povezovala domačinka Neva Zajc, živahno in kratkočasno - tudi in zlasti po zaslugi Borisa Pahorja, ki je postregel z vrsto anekdot in se med drugim spomnil ljubezenskega razmerja s francosko bolničarko v sanatoriju, kjer je okreval po koncu druge svetovne vojne, med katero je prestal grozote nacističnih lagerjev.
Spoštljivo se je spomnil pomembnega kolega in tovariša: “Prvi me je priznal Edvard Kocbek. Ko sem prebral njegovo Premišljevanje o Španiji, v katerem je napadel špansko Cerkev, ki je paktirala s Francom in fašizmom, sem rekel: to je naš človek! Poslal sem mu nekaj svojih tržaških tekstov, odzval se je, takoj je hotel, da se tikava. Vzel me je za prijatelja. Šele pozneje sem ugotovil, da je iz mulca hotel narediti zavednega Slovenca. In me tudi je! No, naredil sem se sam, a on je potrdil, da sem na pravi poti. In potem sva bila skupaj v težavah ...”
Na izolskem srečanju je posebej poudaril pomen slovensko-italijanskega prijateljstva, a tudi negovanja lastne narodne zavesti: “Milan Gregorič ne more dobiti Kocjančičeve nagrade samo zato, ker je preveč zaveden Slovenec. Pa nobenemu ni naredil ničesar žalega! Poleg tega je treba vedeti, da je bil Alojz Kocjančič narodno zaveden duhovnik.”
Ko je nedavno brkljal po starih papirjih, je odkril, da je že v prvem članku revije Sidro, izdane spomladi 1953, obračunal tako s komunisti kakor s klerikalci, češ da oboji na prvo mesto postavljajo ideologijo, ne pa narodnih koristi. Sidru je sledila revija Zaliv, ki jo je z ženo Radoslavo Premrl urejal v letih 1966-1990, aprila letos pa so o njej razpravljali na simpoziju v Ljubljani. Urednik Zdravko Duša je v Izoli predstavil simpozijski zbornik Moč povezav in opozoril, da je pluralizmu že pred bolj znanimi revijami iz Ljubljane pot utiral tržaški Zaliv.
V zborniku so na Pahorjevo željo ponatisnili še nekaj njegovih starejših besedil, ki še bolj odpirajo okno v burno zgodovino.
ANDRAŽ GOMBAČ
